Otroške predstave Mihe Goloba, zasnovane na podlagi preiskovanja različnih materialov in njihovih možnosti animacije, so nekaj posebnega; že vse od igre z barvami (deloma tudi z barvno svetlobo) na papirnatem platnu v Mali modri in mali rumeni prek animacije predmetov v prav tako animiranem vodnem okolju Akvarija do Peskovnika, ki je po svoji zasnovi pa tudi po kontinuiteti izvajalcev in dramaturške sodelavke (Mojca Redjko) močan predhodnik Tunela. In čeprav se zdi svetloba v primerjavi z vodo in peskom še bolj neoprijemljiva, predstava ta občutek postavi na glavo, saj svetlobe ne obravnava le kot sredstva lutkovne in vizualne govorice, temveč do nje pristopa kot do snovi s plastično materialnostjo, tako da postane samostojna entiteta, enakovreden soigralec in vzgib odrskega dogajanja.
Da bi svetloba lahko nastopila v svoji materialnosti, Golob, tudi avtor likovne podobe in scenograf, gledalce posede na oder Šentjakobskega gledališča okoli praznega središča in zagrne zavese. Z vidika uprizoritvene tehnologije se v ozadju razkriva detajlno raziskovanje možnosti, kakršne ponuja svetloba v svojih pojavnostih – različne oblike in jakosti svetlobe, obseg oziroma razmerje med svetlobo in temo, usmerjenost, zunanji viri svetlobe in mala svetlobna ali odbojna telesa v manipulaciji izvajalcev, gibanje in barve. Medtem pa je režijski pogled čvrsto usmerjen v odnose med človeškimi akterji in svetlobnimi polji, ki s številnimi domiselnimi izpeljavami poganjajo odrsko logiko. Hitro se pojavi tudi vprašanje, kdo animira koga – gre za preprost, a učinkovit trik, ko se v igri med izvajalcem in lučjo, ki reagira na posamezen gib in osvetli svojega povzročitelja, zamenjata akterja in smer vpliva – vendar v ospredju niso konceptualne relacije med živimi bitji in neživim, ki v uprizoritvenih obravnavah predmetnega pogosto preobračajo in prevprašujejo izvor delovanja, temveč gre za igrivo razširitev če že ne živih, pa vsekakor živahnih in dinamičnih agensov, med katerimi so tako ljudje kot svetloba (oblikovalec svetlobe Gregor Kuhar).
Oder z izpostavljenim celotnim volumnom tako postane ustvarjalno igrišče, na katero Barbara Kanc, Miha Arh, Gašper Malnar in Filip Šebšajevič stopajo z njegovih kotov in se vanj nenehno vračajo. Dogajanje tudi dobesedno začnejo v obliki otroške igre, značaj radovednega in senzibilno čuječega duha pri opazovanju, raziskovanju in spoznavanju okolja ter igrivi interakciji z njim pa ohranjajo ves čas. Tako premišljen okvir je domač teren otroškega doživljanja in vstopanja v svet in četverica se v njem odlično znajde; so igrivi, odprte pozornosti, z razvidnimi individualnimi posebnostmi, a tudi natančni in medsebojno usklajeni pri upravljanju in naseljevanju kompleksnega ter nenehno spreminjajočega se scenskega, pretežno svetlobno ustvarjenega okolja.
[S]vetlobe ne obravnava le kot sredstva lutkovne in vizualne govorice, temveč do nje pristopa kot do snovi s plastično materialnostjo, tako da postane samostojna entiteta, enakovreden soigralec in vzgib odrskega dogajanja.
Impulz ukvarjanja z možnimi rabami svetlobe zaznamuje tudi tempo in vsebino njihove izvedbe. Predstava v nobenem trenutku ne hiti, ker bi gledalcem morala povedati neko zgodbo. Prej bi lahko rekli, da jih pelje po poti, ki jo nakaže določena raba svetlobe. Igra med svetlobo in izvajalci se na tej poti razvije v jasno strukturirani celoti treh sklopov, ki predstavljajo organski razvoj tako v postopni gradaciji svetlobnih elementov (z vključevanjem več vidikov in večje raznolikosti v svetlobni pojavnosti) kot v postopni pojavitvi vsebinskega loka predstave. Od humornih tonov vsakdanje otroške igre, ki se prelije v poetičen zaris življenja med žarečim ozvezdjem in svetlečimi okni domovanj, nit dejanj v drugem delu popelje v temačen gozd, poln senc, in na stezo raznolikih izzivov (oblikovalec virtualnih vsebin Borut Kumperščak) ter se razreši v pogumnem in ustvarjalnem premagovanju strašljivega, ki se ob zvočnih posnetkih otroških pripovedi materializira v čarobnih, na licu mesta in »po domače« ustvarjenih lampijonih. Tunel ses tem zlagoma osredišči okoli teme strahu, inherentne pojavom svetlobe in teme (med drugim smo topovezavo med vsebino in animacijskim pristopom videli tudi v Strahovito Tina Grabnarja v lanski sezoni mariborskega lutkovnega gledališča), a obenem nanj zre s premišljene razdalje, v širšem kontekstu življenjskih srečevanj, stikov, preizkušenj in spoznanj. Strah enostavno vznikne v pretehtani dinamiki občutij in atmosfer, ki jih predstava prehaja v svojem dialogu s svetlobo in temo, zato ga zagrabi, ga razpostavi in na koncu osvetli ter razblini. Močna je tudi izpovednost rabe svetlobe na simbolni ravni: od igre s svetlobo prek svetlobne okolice do svetlobe v nas.
Večplastna zaokrožitev tega spoja med vsebino in uprizoritveno izraznostjo, podložena z izvirnimi idejami v razgibanem odrskem dogajanju in z nekaj čarobnimi vizualnimi učinki, prinaša izpiljeno predstavo, ki med drugim priča o ustvarjalni moči poglobljenega raziskovanja tudi najosnovnejših elementov, o potencialih pri nas skorajda neprisotnega gledališča materiala ali snovnega gledališča in ne nazadnje o vitalnosti komunikacije, osnovane na slasti odkrivanja tako pri ustvarjalcih kot pri gledalcih.