Spraševanje po bistvu sreče zna biti neprijetno opravilo. Pojem sreče je namreč nekakšen provizoričen pojem, ki se zunaj konteksta vsakokratnega udejanjanja ne nanaša na nič. Moja sreča je drugačna od tvoje sreče, tako kot je moja včerajšnja sreča drugačna od moje današnje. Zaradi te klasične wittgensteinovske zagate, v kateri občutja zamenjamo za besede, besede pa za stvari, se odrasli ob svitanju sreče radi zapletamo v vsakršne miselne akrobacije in življenjske frustracije. Vsakič znova, ko srečo ujamemo kot pojem, se nam kot manifestacija r a z b l i n i.

Gibalno predstavo Lov-sreče-lov-sreče-lov (v produkciji Zavoda 0.1), ki je sicer namenjena otrokom, starejšim od treh let, lahko razumemo kot nekakšno fenomenološko raziskavo pojma sreče, ki poudarja predvsem vidik udejanjanja sreče v demokratičnem kontekstu. Ker svojo glavno tematiko naznani že na samem začetku, ko nas iz zvočnikov s serijo vprašanj in ugank pozdravi topel in razigran glas (bere igralka Nina Ivanišin, ki je tudi avtorica besedila), se lahko predstava zdi pretirano didaktična, kot da vselej postopa na meji med učno uro in gibalno predstavo.

Raba didaktičnih sredstev v kontekstu uprizoritvenih umetnosti, četudi otroških, je lahko problematična, saj vselej obstaja nevarnost, da etično držo, implicitno vsebovano v poduku, zasnujemo preozko, medtem ko gledalcu - učencu hkrati dajemo občutek, da se do njene resnice prebija povsem samoniklo. V kontekstu predstave Lov-sreče-lov-sreče-lov si tako lahko zastavimo predvsem dve vprašanji: ali predstava pojem sreče kakorkoli predpostavlja in s katerimi sredstvi (če sploh) ta pojem razsredišči ali dekonstruira, kako ga torej naredi dostopnega z več različnih točk in perspektiv.

Iz uvodnega nagovora lahko razberemo specifično antikapitalistično pojmovanje sreče, ki ga med filozofinjami izpričuje denimo Martha Nussbaum, ko trdi, da smo v obdobju modernosti Aristotelovo pojmovanje sreče kot kolektivnega občutja zamenjali z individualnim zadovoljstvom in utilitarizmom užitka. Besedilo, ki se v uvodnem delu predstave širi iz zvočnikov in uokvirja predstavo, srečo konstruira kot aktivno in neosebno (»lovimo srečo, včasih pa tudi sreča lovi nas«), nikoli dokončno ulovljivo (»se bo pustila najti, se jo sploh da uloviti?«) ter kolektivno silo (»sreča ni ne moja ne tvoja za večno, sreča je od nas vseh, podaj naprej, pa srečno!«) A ker to besedilo v celoti sestoji iz vprašanj in ugank, nas prej kot njegova vsebina posrka njegova zvočnost. Medtem pa je vsebina namenjena predvsem oblikovanju nekakšnega minimalnega intuitivnega pojmovanja, ki je dovolj jasno, da naznani splošni okvir (gibalnega) razmisleka, a hkrati dovolj gibko, da nas v ta okvir ne zapre.

Izvirni format workformance (sestavljenka iz workshop in performance), ki ga razvija skupina treh plesalcev (koreograf Jernej Bizjak, Anamaria Bagarić in Petra Peček) in dramaturginje (Sara Živković Kranjc), temelji na zavedanju utelešenih in intersubjektivnih aspektov učenja ter sobivanja. Čeprav si prizadeva podati jasno sporočilo, namreč sporočilo o kolektivnem bistvu sreče, se vztrajno izmika racionalizaciji sporočila, s tem ko sporočilo vztrajno preusmerja (iz razuma) v telo.

Otroci se bivanja v imaginarnem svetu ne učijo s posnemanjem, ampak z zasledovanjem skupnega cilja.

V vsakem izmed dveh delov predstave se »dekonstrukcija« pojma sreče odvija na drugačen, za vsakega izmed formatov specifičen način. V prvem delu so otroci povabljeni, da se udeležijo gibalne delavnice, ki ni klasična gibalna delavnica, saj ne temelji na vadbi določenega gibalnega principa ali zaporedja, temveč na postopnem vzpostavljanju imaginarne krajine, v kateri se otrokom ob plesalcih razpira vedno več priložnosti za gibalno interakcijo. Otroci se bivanja v imaginarnem svetu ne učijo s posnemanjem, ampak z zasledovanjem skupnega cilja. Plesalka pomigne v daljavo, kjer se razprostira morje, otroci pa si delno zakrijejo oči, ker si nad morsko gladino predstavljajo sonce. Onstran morja, pravi druga plesalka, jih čaka nekaj čudežnega, zato se v strumni četi odpravijo na pot; čez hribe malce počasneje kot prek dolin, čez tunele sklonjenih glav, mimo nevarnih preprek pa vzdignjenih pleč. Gibanje ne izrašča iz pravilnega posnemanja korakov, ampak iz skupne pozornosti ter zavedanja cilja neke gibalne sekvence.

Vizualizacija čudežne dežele, ki udeležence delavnice v prvem delu motivira h gibanju, na prehodu iz prvega v drugi del postane resničnost. Bela plahta, ki sprva deluje kot nevtralna plesna podlaga, se začne nenadoma napihovati, ob čemer najmlajši gledalci nejeverno zmajujejo z glavo. Pred očmi nam začne rasti beli grad, vanj pa postopoma vstopajo trije liki, katerih prelom s plesalci iz prvega dela naznanja njihova karikiranost. Poleg tega, da beli grad predstavlja utelešenje imaginarnega vodila iz prvega dela, ima tudi funkcijo vpeljevanja novih fizikalnih zakonitosti – posledično pa tudi vpeljevanja performativnega elementa.

Performativno v kontekstu predstave Lov-sreče-lov-sreče-lov je performativno predvsem v smislu postopnega ustvarjanja okoliščin za osvobajanje giba od vsakdanjih gibalnih vzorcev. Dogodek, ki ga spremljamo v drugem delu, nima jasne pripovedne strukture, temveč poteka v gibalnih variacijah, ki predvsem prikažejo, kaj vse je mogoče v novem svetu početi. Ponavljajoče se variacije ustvarjajo občutje statičnosti časa; performerji se najprej vsaksebi odbijajo od sten in tal gradu, nato se z gibanjem v spirali pomaknejo v njegovo središče, kjer sklenjenih rok skačejo v vrtenju okrog osi skupnega telesa.

Odbojna telesa v različnih konstelacijah mlademu opazovalcu priskrbijo prve informacije o gibalnih zakonitostih novega sveta. Čeprav najprej zgolj opazuje, se z opazovanjem deloma že udejstvuje. Prožna podlaga napihljivega gradu ni le drugačna od trdnih tal, zelenice ali plesne podlage, ampak se močno razlikuje celo od trampolina, saj se ob odskoku ugrezne globlje, kar vpliva na gibalne razmere vseh ostalih udeležencev. Ko so otroci naposled povabljeni, da vstopijo v grad, postanejo dejavni akterji predstave, saj se s tem zaključnim prizorom sklene gibalna »dekonstrukcija« pojma sreče. Sreča ni ne tvoja ne moja, sreč je veliko različnih vrst, udejanjanje vsake izmed njih pa (povratno) vpliva na udejanjanje vseh ostalih. Dinamična, živa podlaga, simbol svobode, se hkrati izkaže za simbol omejitve, didaktično sporočilo pa z izvirno scenografsko rešitvijo dobi subtilne dimenzije.