Ana Obreza, 21. 10. 2022

Skupnost brez vladarja na lovu za anarhistom

Jaka Štoka, Jasmin Kovic: ANARHIST. SSG Trst v sodelovanju s SDD Jaka Štoka, premiera: 27. 7. 2022 (Balanc na Proseku), ogled ponovitve: 15. 10. 2022 (SSG Trst).
:
:
Foto: Luca Quaia / Arhiv SSG Trst
Foto: Luca Quaia / Arhiv SSG Trst
Foto: Luca Quaia / Arhiv SSG Trst
Foto: Luca Quaia / Arhiv SSG Trst
Foto: Luca Quaia / Arhiv SSG Trst
Foto: Luca Quaia / Arhiv SSG Trst
Foto: Luca Quaia / Arhiv SSG Trst
Foto: Luca Quaia / Arhiv SSG Trst

Ob 120-letnici ustanovitve Dramatičnega društva v Trstu in ob 100-letnici smrti Jaka Štoke je SSG Trst v sodelovanju s SDD Jaka Štoka že poleti premierno uprizorilo njegovo burko Anarhist (ki letos praznuje častitljivih 110 let, odkar je bila spisana in prvič odigrana). Že skoraj pozabljeni avtor je bil sicer vse do sedemdesetih let preteklega stoletja precej izvajan sploh na slovenskih ljubiteljskih odrih v Italiji, torej predvsem v okolju, iz katerega je izhajal – in kjer je za časa svojega življenja pustil precejšen pečat. Štoka je bil pobudnik ustanovitve Dramatičnega društva v Trstu (1902) in njegov prvi intendant, kmalu pa tudi igralec glavnih vlog, režiser ter avtor (zvečine) preprostih burk.

V SSG so se odločili za kratek gledališkozgodovinski uvod v predstavo, v katerem dr. Bogomila Kravos občinstvu na kratko oriše biografijo avtorja ter tedanje kulturne in politične razmere, v katerih se je rodilo in zaživelo tržaško Dramatično društvo. Uvod v predstavo bi lahko razumeli kot zamenjavo za članek v gledališkem listu (tega predstava nima, pripada ji le letak z najosnovnejšimi podatki o predstavi), ki ga marsikdo verjetno ne bi prebral ne pred ne po predstavi – govorjena beseda, ki osvetli kontekst uprizoritvenega besedila, pa se tokrat izkaže kot posrečena razširitev vsebine, saj ob sledeči posodobljeni uprizoritvi razpre prostor za zavedanje o izhodiščnih okoliščinah nastanka igre.

Priredbo besedila podpisuje Jasmin Kovic (obenem tudi režiserka, scenografka in kostumografinja predstave), ki je tekst uspešno umestila v zdajšnji trenutek slovenske manjšinske skupnosti v Italiji ter ga ustrezno dramaturško oblikovala glede na razpoložljive igralske sile. Režiserkina celostna vpetost v vse segmente predstave (kot je bilo nekdaj značilno tudi za ljubiteljska društva, v kakršnih je svoja gledališka pljuča širil Jaka Štoka) se tukaj izkaže za dobrodošlo, saj besedilo utripa tako z načinom igre kot s kostumografijo in scenografijo. Scena predstavlja zatohel in zaprašen prostor krajevne skupščine, v katerem je že od začetka prisotna tudi ena izmed dveh lutk, ki predstavljata že nepokretne, skrajno ostarele člane svéta. Posrečeno izvedeni lutki delujeta že malo plesnivo – in ta vtis omrtvelega, postanega, nepretočnega okolja tudi še pokretni in ne nagniti karakterji s svojimi dejanji drug za drugim potrjujejo.

Vsi liki so sicer bolj tipi kot karakterji in logika njihovega ravnanja je občinstvu jasna že od trenutka, ko jih razpoznajo (npr. Predsednica kot povzpetnica, g. Debevc in ga. Zevnik kot koristolovca). V zvezi organizacij so seveda tako »levi« kot »desni«, ki se prenašajo le toliko, kolikor imajo drug od drugega korist, sicer pa skušajo drug drugega spodkopati, obenem pa so si nenavadno podobni v ciljih, ki jih skušajo doseči (moč in denar). Pomenljivo oba predstavnika »levih« in »desnih«, Franko Korošec kot g. Debevc in Nikla Petruška Panizon kot ga. Zevnik, prepričljivo upodabljata že zelo postarana predstavnika skupnosti – eden šepa ob pomoči bergle, druga podrsava s hoduljo, enemu se ob njegovem utrjenem položaju drnjoha, druga pa hiti z vrtenjem jezika, da si ohrani svoj prostor – skupaj tvorita komplementaren komedijski parček. Debato skuša voditi Tina Gunzek kot Predsednica, mlada politična povzpetnica, ki samovoljnih svetnikov ne obvladuje najbolje (zato pa toliko bolje obvladuje svojo igro nosilka vloge), a je kljub temu samozavestna in prepričana v svoj uspeh, saj si tega »res močno želi in v to trdno verjame«. Skupino še živečih svétnikov dopolnjujeta mlada igralca Nejc Kravos kot g. Plitek in Marco Ghersetich kot tajnik Žilnik, ki vsak na svoj način razbijata samoumevnost okostenelih predstavnikov skupnosti, ki si trmasto prizadevajo ohraniti vero, da je »enkrat urejeno za vedno urejeno«. Tako Kravosu (ki je sicer študent prvega letnika igre na AGRFT) kot Ghersetichu se sicer še pozna igralska mladost – Kravosu predvsem v telesnem, gibalnem izrazu, Ghersetichu pa tudi v (zatikajočem) govoru, ki skuša biti poglajeno pravilen, pa se guba prav lepo tržaško; kljub temu je njuna prisotnost zaželena in se razume tudi kot del tradicije sodelovanja SSG z okoliškimi ljubiteljskimi odri ter prizadevanjem SSG za vzgojo mladih igralcev v procesih profesionalnih odrskih postavitev.

Scena predstavlja zatohel in zaprašen prostor krajevne skupščine, v katerem je že od začetka prisotna tudi ena izmed dveh lutk, ki predstavljata že nepokretne, skrajno ostarele člane svéta. Posrečeno izvedeni lutki delujeta že malo plesnivo – in ta vtis omrtvelega, postanega, nepretočnega okolja tudi še pokretni in ne nagniti karakterji s svojimi dejanji drug za drugim potrjujejo.

Manj jasna in neizkoriščena je režijska/kostumografska označba g. Plitka, ki v usnju in tetovažah deluje kot stereotipski anarhist, hkrati pa naj bi bil prav on tisti, ki tekom igre dvakrat ujame (naslovnega) anarhista. V družbi, ki je praktično tako brez »vladarja« kot brez vitalnih, učinkovito aktivnih članov, se namreč pojavi tujec, anarhist, ki naj bi ogrozil ustaljeni red. Plitek naj bi ga že spravil za zapahe in zbrani na krajevni skupščini cedijo sline po denarni nagradi, ko gnila vrata zapora popustijo in je lov na anarhista spet odprt. V drugo se na lov podata tudi krevljasta g. Debevc in ga. Zevnik, ki uplenita domnevnega anarhista, medtem ko v pisarno skupščine Plitek privleče še drugega (za nemi vlogi potencialnih anarhistov sta v igro primerno vključena člana gledališkega osebja, odrski delavec Marko Škabar in inšpicientka Sonja Kerstein, v sobotni ponovitvi pa je slednjo nadomestil direktor SSG Danijel Malalan). Kmalu se izkaže, da – prav po revizorsko – anarhist ni ne prvi ne drugi. Dogodek v mestu se je izjalovil, anarhista ni, brezvladje pa ostaja blizu, preži na pragu otopele skupnosti.

Še bolj od neizkoriščenosti Plitkovega potenciala pa zbode neučinkovito in papirnato Žilnikovo prizadevanje za boljše možnosti mladih, ki je sklepni akord igralske partiture in ga je tako razumeti kot osrednje (resno) sporočilo burke. Vsi idealistično pravičniški Žilnikovi argumenti izzvenijo puhlo in prazno, brez realne motivacije in cilja, predstava pa ostane na nivoju bolj ali manj zabavnega prikaza burkaške karikature skupnosti. Kljub temu spodrsljaju je Anarhist dobrodošel primer aktualizacije in revitalizacije besedila, ki se ne uvršča v klasičen gledališki repertoar, ima pa zmožnost, da (še posebej) v lokalnem okolju vzpostavi most med preteklostjo in sedanjostjo ter tam živeči skupnosti zastavi vprašanje o njeni bodočnosti.

Jasmin Kovic, Nejc Kravos, Sonja Kerstein, Marko Škabar, Danijel Malalan, Bogomila Kravos, Nikla Petruška Panizon, Tina Gunzek, Franko Korošec, Marco Ghersetich

Povezani dogodki

Ana Obreza, 25. 1. 2023
Kakor v zraku tako na zemlji
Ana Obreza, 16. 1. 2023
Pripovedovati – igrati – živeti!
Ana Obreza, 2. 12. 2022
Čigavo igro igrati?