Ena izmed temeljnih pojmovnih zagonetk sodobnega ekološkega gledališča se steka v vprašanje, ali je narava lahko reprezentirana ali pa je vsakršna reprezentacija narave že nek kulturni produkt, že neka človeška narava. Predstava Zdravo, seno! to vprašanje spne z vprašanjem meja, saj z uvedbo dvojne »gledališke« meje – ena oder ločuje od avditorija, druga pa notranjost dvorane od zunanjosti – namigne, da reprezentiranje naravnega sveta (sploh v obdobju terciarne ekonomije in množičnega turizma) ustvari svojevrstno geografsko pojmovnost, ki je vezana predvsem na statične predikate »podeželja« in ne več toliko na zgodovinske in kulturne vzorce ljudi, ki te pokrajine oživljajo.
Ko vstopimo v dvorano Stare mestne elektrarne, na odru že stojita plesalki (tudi avtorici koncepta in koreografije Anna Possarnig in Jerca Rožnik Novak); ena je oblečena v vijoličen, druga pa v rumen kimono. Med avditorijem in odrom sta postavljeni dve »meji«: ena v obliki kvadrata, druga pa v obliki polkvadrata. Ko dvorana potihne, zaslišimo v živo izvajano elektronsko glasbo (Marko Sulz in Martin Unterlechner), ki spominja na soundtrack starih arkadnih igric, plesalki pa na zaplati umetne trave v ospredju odra pričneta izvajati minimalističen gibalni vzorec, ki spominja na tkanje ali klekljanje. Ta motiv v variacijah na temo ponavljata tako dolgo, da se nam pred očmi naslika podeželska idila (scenografija Max Windisch-Spoerk), v kateri plesalki igrata vlogo nekakšnih vilinskih bitij. Reprezentacijo vilinske igrivosti in neobremenjenosti kontrastno poudarja njuna osredotočenost na izolacijo rok, ki se vijejo in prepletajo kot grozdne vitice, kar plesalki vodi v ponavljajoči se oprijem in razdružitev. Enostavni gibalni motiv zaradi dolgotrajnosti ponavljanja vzpostavlja asociacijo na značilne podeželske dejavnosti ali pa na inherentno značilnost meja, da so ravno toliko povezovalne kot razločevalne.
Plesalki, ki prihajata iz sosednjih dežel – avstrijske koroške in Slovenije – v začetku prvega dela na minimalističen in prefinjen gibalni način razvijeta elementarno (skupno) ljudsko motiviko, ki jo v nadaljevanju razselita po telesu navzven. Izolaciji rok, ki jo spremljajo le kratki koraki (naprej – nazaj – levo – desno), sledi postopno osvobajanje nog, ki plesalki vodi v globino kvadratnega okvirja. Prostorska globina v predstavi deluje označevalno, saj so gibi, izvedeni v globljem delu odra, uokvirjeni, kar jim dodeljuje dvojno interpretacijo. Plesalki iz izolacije preideta v nekakšen ljudski ples, ki je po eni strani njuna skupna narava, saj ju spaja v njunih (narodnih) identitetah; po drugi pa je reprezentacija, ki se vpenja v različne označevalne sisteme, na podlagi katerih ljudje razmejujemo pojmovne dvojice, kot so mesto-podeželje, Avstrija-Slovenija ter naravno-umetno.
Prvine ljudskega plesa se mešajo s prvinami sodobnega plesa, kar nas pahne v premislek o tem, kako je ljudski ples spontano prešel v deljeno formo našega skupnega kulturno-zgodovinskega območja. Gib spaja onstran vsakršne (jezikovne) politike. Sicer je podoben jeziku, saj se vzpostavlja in prenavlja na podlagi sedimentacije skupnih kulturnih vsebin; vendar pa se od jezika razlikuje v tem, da je bolj obči in zatorej težje podredljiv dvojiškim strukturnim režimom. Plesalki v telesu iščeta povezovalni temelj, ki presega razdruževalno naravo političnih meja.
Meje pogosto poenostavljamo na mehanizme za izključevanje ali vključevanje (iz neke predpostavljene celote), čeprav lahko z druge perspektive nanje zremo kot na mnogotere skupke različnih mejnih entitet, ki ne tvorijo fiksne povezane celote, ampak se vzpostavljajo heterogeno: kot zavezništva, sodelovanja in simbioze. Drugo mejo na odru tvori zid v levem kotu dvorane, pred katerim je navpično (navzgor) postavljena lesena deska. To deluje ironično, saj navzgor obrnjena deska tako rekoč meji na nebo. Po eni strani deluje kot realistični element hleva, ki je na odru vzpostavljen še z dvema balama sena, postavljenima v zadnji desni kot odra. Po drugi strani pa deluje kot konceptualni element, soroden okvirjema v ospredju odra. Čeprav prevladujejo realistični scenografski elementi, konceptualne elemente poudarja elektronska glasba, ki nas prestavi v abstraktnejši sodobnoplesni kontekst.
Plesalki iz izolacije preideta v nekakšen ljudski ples, ki je po eni strani njuna skupna narava, saj ju spaja v njunih (narodnih) identitetah; po drugi pa je reprezentacija, ki se vpenja v različne označevalne sisteme, na podlagi katerih ljudje razmejujemo pojmovne dvojice, kot so mesto-podeželje, Avstrija-Slovenija ter naravno-umetno.
Iz ljudskemu plesu podobnega gibanja plesalki preideta v bolj razigran in neobremenjen gib, ki naposled razrahlja in razplete njuni telesi. Ko se razpleteta, njuni gibi izgubijo eleganco in preidejo v bolj vsakdanji gibalni modus. Plesalki pričneta lahkotno tekati po prostoru, kar ju vodi v igrivo plezanje po lesenem hribu navzgor in v kotaljenje navzdol. Kot bi raziskovali fizikalne zakonitosti prostora, se nekajkrat nerodno odkotalita po hribčku, nato pa se pričneta sunkovito zaganjati v zid, katerega odbojna sila ju zopet vodi v padec in kotaljenje. Tako se reprezentacija naravne idile začne sprevračati v svoje nasprotje: v reprezentacijo narave kot prostora dela in naprezanja. Plesalki se vrneta na sprednji del odra in se na zaplati umetne zelenice, kjer sta v prvem delu izvajali motive prepletanja, preobujeta v visoke delovne škornje. Gibi, ki jih plesalki uporabljata za spajanje prizorov (preobuvanje, preoblačenje ali potovanje iz bližine v globino odra), se zdijo ritmično prepleteni s posameznimi prizori, tako da se gibalno-pripovedni tok predstave praktično nikoli ne zaustavi, ampak se dozdevno napaja z igrivo in mestoma vzneseno (celo malce hektično) glasbo.
Plesalki se v svobodnih poskokih pomakneta do dveh bal sena, ki sta – ena ležeče, druga stoječe – postavljeni v daljni desni kot odra, nato pa se dozdevno izmenjujeta pri ovekovečenju druga druge, kar nakažeta s poziranjem in imitiranjem gibanja fotografinj. Njuna prvotna oddaljitev od skupnega telesa (na prehodu med prvim in drugim delom predstave) se tako nadaljuje v razcep na dve entiteti ali pa na subjekt in objekt. Če sta plesalki v drugem delu še izvajali skladne gibe in igrali iste igre, se v tretjem delu njuni telesi individualizirata. Ko druga drugo ovekovečita, naenkrat preideta v popolnoma drugačen gibalni modus: njuni gibi postanejo predvsem funkcionalni oziroma učinkujoči. Niso več namenjeni igri ali estetskemu užitku, ampak delu. Plesalki z obilico naprezanja stoječo balo sena prevalita v ležeči položaj, nato pa jo začneta kotaliti po odru. Dlje ko jo kotalita, očitnejši postaja v dvorani vonj sena, ki predstavi pridoda svojevrstno senzorično komponento. Slednja ni sama sebi namen, ampak se vpenja v dvojiško krajino reprezentacije in neposrednosti, vzpostavljene z dvojnostjo realističnih in abstraktnih scenografskih elementov po eni ter simbolnih in reprezentativnih gibalnih vzorcev po drugi strani.
Ko plesalki s senom prekrijeta skoraj celotno odrsko površino – vključno z lesenim hribčkom, ki »meji na nebo« – se vrneta v ospredje odra, kjer zasučeta okvirja, ki sta nam poprej zastirala pogled na oder in uvajala konotacijo reprezentacije. Enega odpreta v globino odra, medtem ko drugega (s pomočjo tehnike) obrneta navzgor, tako da dobi funkcijo stropne luči. S tem, ko nam odstreta pogled na oder in spremenita osvetlitev, poudarita konkretne scenografske elemente; dvorana Stare mestne elektrarne pa se tako pretvori v hlev. Nenadna sprememba ambienta bije v oči in nosove: če smo poprej potovali po idiličnem svetu gozdnih vil in brezskrbne igre, sedaj bivamo v konkretnem prostoru dela in močnih vonjav. Tako predstava v slabi uri zvrsti številne različne (bolj in manj abstraktne) reprezentacije podeželja in podeželskega življenjskega sloga, s čimer povratno informira vprašanje (političnih) meja. Reprezentacijo lahko razumemo kot konceptualno podlago meja, saj po eni strani spaja entitete s podobnimi lastnostmi, po drugi strani pa uvaja in fiksira razlike, kar zlahka vodi v zanemarjenje heterogenih kontekstov, v katerih sta si dve entiteti – navkljub svojim očitnim razlikam – podobni.
Ko celoten oder prekrijeta s senom, plesalki zopet preklopita v igriv modus gibanja. V novonastalem hlevu izvajata prevale, kolesa in druge akrobacije, nato pa iz ozadja odra privlečeta črno platno, ki ga razprostreta čez celotno odrsko površino. Ko odideta z odra, odrski mojstri črno platno poselijo s sončnim dežnikom in ležalnikom, okrog katerih potresejo seno. Plesalki se vrneta na oder in se uležeta pod sončnik, njuno uživaštvo pa pospremi zvok šumenja morskih valov, s katerim se predstava zaključi.
Oder ob koncu predstave deluje kot peščena plaža v sredini črne luknje ali naftnega nahajališča. Reprezentacija naravo pretvori v puščavo (pomena). Čeprav predstava ne podaja takšne sodbe, pa razpre razmislek o tem, kako nam reprezentacije, ki jih lahko razumemo tudi kot »meje v glavi«, odrekajo možnost spajanja entitet, ki si morda niso podobne v vsem, ampak zgolj v nekaterih potezah. Nekaj potez pa je dovolj, da se postopno razvije sodelovanje kot spajanje drobcev podobnosti v skupni (gibalni) jezik.
V stiku heterogenih elementov je nastala nova celota, ki deloma poustvarja ljudske vzorce, deloma pa iz njih izstopa v moderni, sodobnoplesni kontekst. Slednji je plesalkama omogočil, da se eksperimentalno prepleteta v svojih identitetah, ne da bi svojo skupno identiteto že vnaprej zacementirali s tem ali onim (narodnostnim) predikatom. Predstava Zdravo, seno! tako postane nekakšna hvalnica povezujoči lastnosti gibanja, ki se izmakne dvojiškim sistemom označevanja in na podlagi heterogenih fragmentov starega (vsebin, prenesenih skozi generacije in sedimentiranih globoko v telesu) staro obenem poustvarja in presega.