Romeo in Julija. Arhetip ljubezenskega para, ki je kanonično integriran v podstat definicije ljubezenske zgodbe, je tokrat zaživel v izvedbi, ki poskuša zgodbo krmariti skozi sanje glavne junakinje.
Romeo in Julija v režiji Aleksandra Popovskega je tretja inscenacija najslavnejše ljubezenske zgodbe Williama Shakespearja na odru mariborske Drame. Po več kot 50 letih od zadnje uprizoritve na mariborskem odru so ustvarjalci v času sodobne kuge sprva postavili predstavo, ki si jo je bilo moč ogledati prek spleta na začetku leta, tokrat pa je končno doživela polnokrvno premiero z gledalci v parterju.
Prolog drame, ki je v besedilu dodeljen Zboru, v uprizoritvi prevzame Julija (Julija Klavžar) v poročni obleki, in sicer v trenutku pred poroko s Parisom. Predstava se torej začne tik pred koncem, na predvečer poroke s Parisom. Julija stopi na proscenij in razpre dilemo, ali je napoj, ki ji ga je namešal Fra Lorenzo (Vladimir Vlaškalić), rešitev njenih težav ali ne. Čeprav parafrazira Hamletovo dilemo z besedami »Piti ali ne piti«, je Julija v nasprotju s tem drugim Shakespearjevim likom proaktivna in odločna. Ko izpije napoj, jo ta zaziblje v sen, iz katerega se prebudi v stoletni veronski spor med premožnima italijanskima družinama, Capuleti in Motegi. Odpre se vprašanje, ali je to, kar sledi v uprizoritvi od tega trenutka, predzgodba, ki nas je pripeljala do tega trenutka, ali pa so to sanje med njenim mrtvaškim spancem. S prologom Julija postane fokus dramaturgije predstave (dramaturginja in soavtorica priredbe Nina Kuclar Stiković), ki pa ga drugi gledališki elementi ne podkrepijo. Prizori, razen scenografije, ki se po Romeovem izgnanstvu obrne na glavo, niso izrazito sanjski ali nadrealistični, da bi bili del njenih sanj. Tudi dramaturgija prizorov ostaja zvesta originalu. Prolog je tako zgolj podvojitev prizora, ki še pride. Njegov namen je usmeritev gledalcev v en lik, hkrati pa se fokus na Julijo zaradi nepodprtosti s strani drugih gledaliških elementov skozi predstavo razprši.
Sovraštvo med družinama je divje kot vihar na morju, ki podre pred seboj vse. Koreografija (Žigan Kranjčan) in scenografija (Sven Jonke) z roko v roku popeljeta ansambel v sinhron nastop. Uvodna plesna točka rivalskih družin, Capuletov in Montegov, definira njun epski spor. To ni nekajletno rivalstvo, temveč epsko sovraštvo med velikima veronskima družinama. Skupinske točke ansambla so natančno koreografirane, stilizirane, toge, vendar hkrati uniformne za množico, ki jo razpolavlja večletni spor. Zbor igralcev poskusi ustvariti muzikalično ozadje in atmosfero razrvane Verone. Njihova zaletavost in širokost gibov deluje že preveč teatralično za tragedijo in že meji na muzikal, vse skupaj pa konča izrazito metaforičen padec kipa Amorja.
Shakespearjeva zgodba že po strukturi premišljeno preklaplja med komičnimi in tragičnimi prizori. Skupaj z blankverzom originala pa je osnovni material ustvarjalce očitno usmeril k bolj muzikalični izvedbi same zgodbe s songi. Izvrstna atmosferična glasba uokvirja dogajanje na odru (Marjan Nečak). Vendar so songi, ki prevedejo ljubezensko izpoved v »catchy« muzikalno točko, v popolnem nasprotju z interpretacijo verza skozi govorjene dele. Del igralskega ansambla povezavo med govorjenim delom in songi izpelje solidno, Benvolio (Petja Labović) in Mercutio (Blaž Dolenc) verz obogatita z vsadki sodobnega slenga, Capulet (Kristijan Ostanek) in Capuletova (Maša Žilavec) pa togo parafrazirata replike. Julija (Julija Klavžar) je v vseh pogledih vloge subtilna, elegantna v telesnem gibu ter izvrstna v pevskih vložkih, vendar jo v govorjenih delih zanese vehementnost blankverza z neumeščenimi izpadi sodobnih fraz. Tako prizor, kjer Julija poje Romeu in kasneje svoj solo, pokaže čudovit razpon glavne igralke. Tako glas kot interpretacija sta dragoceni vrlini Julije Klavžar, ki Capuletovo Julijo pozicionira kot Romeovo ljubezensko muzo. Čeprav bi Shakespearjevi Juliji, ki se obrača na Fra Lorenza in mu prepušča odločitve glede finalne rešitve svoih problemov, lahko očitali kakšno nefeministično, tega ne moremo reči o Klavžarjevi Juliji. Skozi prizmo najstniškega uporništva lastne družine vdihne prvi najstniški ljubezni svojo čistost, tudi naivnost. Njeno nerazumnost argumentira s pomočjo ljubezenske zameglitve uma, iskanje utehe v Fra Lorenzu pa kot orodje, s katerim se bo zoperstavila lastni družini.
Romeo in Julija je drama nasprotij, mlade ljubezni in večstoletnega sovraštva, pogreba in poroke, svet nasprotij, skozi katerega plove mlad dekliški um, ki ga megli tančica najstniške, prve ljubezni. Čeravno se zdi, da je tokratna izvedba glasbeno naravnana, celoto razrahljajo prizori, ki so bolj zavezani izvirniku.
Romeo in Julija je drama nasprotij, mlade ljubezni in večstoletnega sovraštva, pogreba in poroke, svet nasprotij, skozi katerega plove mlad dekliški um, ki ga megli tančica najstniške, prve ljubezni. Čeravno se zdi, da je tokratna izvedba glasbeno podkrepljena, celoto razrahljajo prizori, ki so bolj zavezani izvirniku.
Ko pomislimo na Shakespearjevega Romea, pomislimo, da je Julija njegova prva ljubezen, vendar ni tako. Pri pozornem branju so ustvarjalci ohranili njegovo prvo ljubezen, Rozalino, in s tem izrisali pomembno miselno podstat Romea. Romeo je željan ljubezni in Julija ni njegova prva. Žan Koprivnik vdahne liku Romea najstniško vznesenost, milino in zmedenost najstnika v opojih prepovedane ljubezni. Prva ljubezen je čudovita, vendar je prepovedani sadež vedno najslajši. In tako tudi Žanova igra iz uvodnega togega, klasičnega Romea, ki hiti skozi blankverz, preide v razigrano najstniško ljubezen in interpretacijo verza. Na vrhuncu se končno razigra v kompaktnem naboru čustev, ki jih čuti Romeo po uboju Tibalta, poroki in izgnanstvu, kar se pokaže tako v dikciji kot odrski prezenci.
Čeprav je samo dramsko besedilo naravnano na izmenjevanje komičnega in tragičnega, ustvarjalci temu niso posvečali prevelike pozornosti. Nedorečenost prehodov zato odseva v nekoherentnosti vodilne niti prestave. Preplet sodobnih nazorov in klasičnega lika brez pomanjkljivosti v igri izpelje zgolj Ksenija Mišič v vlogi Pestunje, ki natančno kombinira verz in fluidnejšo sodobno igro.
Še vedno pa ni jasno, ali gledamo dramo s songi, muzikal ali tragedijo? Vsesplošni ambient, ki ga ustvarja predstava, ne vzbuja občutka bližajoče se tragedije. Prav tako predstava, začenši z močnim skupnim koreografiranim nastopom, doda ples na veselici in Julijino solo točko, vendar ne ohranja zadostnega elana, da bi ji lahko rekli predstava s songi in plesom. Pri tem nam ne pomagajo niti vizualni aspekti predstave. Kostumografija (Jelena Proković) like obleče v kostume, izgubljene med modernimi leopardjimi vzorci, roza tilom, rokokojskimi podvložki, klasičnimi brezrokavniki, vse do v srednjeveško vrečevino zavitega Fra Lorenza in enobarvnih delavskih kombinezonov. Likovno koherentnost lika ohranja zgolj Julija v enostavni kožni opravi ter beli poročni obleki.
Belina blaga je vseobsegajoči element scenografije (Sven Jonke – NUMEN), ki se v nasprotju s kostumografijo osredotoči na en element – popolnoma belo platno. Julijin svet, nepopisano platno, ki ga vihar ljubezni zavija okoli nje, se umakne le za čas Romeovega izgnanstva, ko se njen svet obrne na glavo. Odeja se preoblikuje v podlago vsakega prizora, nato se prelevi v valovito morje, zaveso, poročno tančico, mejo med sanjami in resničnostjo, odejo in okno, skozi katero vidimo dogajanje v mestu Veroni. Nazadnje se spusti na mizo, kjer se kot mrtvaški prt zlije s poročno obleko v zaključni prizor objema (ne)sojenih ljubimcev. Julijina bela obleka je njen mrtvaški prt, ki postane integralni del celotne predstave. Je priročen element, s katerim je predstava dobila vsaj vizualno rdečo nit.
Romeo in Julija v režiji Aleksandra Popovskega pluje med nasprotji, vendar nihče pravzaprav ne zagrabi krmila. Uprizoritev koleba med zavezanostjo izvirniku in pa njegovim rahljanjem s songi, sodobnimi kostumi in rabo slenga. Res, da je Julija očišče predstave, vendar se ob koncu iz teh sanj tudi prebudi. Misleč, da nas čaka le še njuna tragična smrt, ljubimca na koncu odpreta oči. In prav tu, na koncu, je srž celotne ne-tragičnosti predstave. Shakespearjeva drama je tragedija. Predstava pa to ne želi biti. Spoznanje tega pride prepozno, zato bi morala predstava tako pomemben kod gledanja vzpostaviti na veliko zgodnejši točki predstave.