Southwind je dokumentarni performans Marka Požlepa in Maxima Berthouja, ki ga sestavljata filmski esej ter performativna točka Davisa Freemana. Požlep in Berthou sta v filmski objektiv ujela popotovanje po reki Misisipi. Čeprav se film začne kot videozapis raziskovanja Misisipija in učinka koruznega monokulturnega poljedelstva na Misisipi kot antropocensko reko, performans v procesu nastajanja postane potopis portretov domačinov ter se počasi preusmerja od uvodnih parametrov. Filmski esej subtilno in skoraj poetično raziskuje material, medtem ko ga performativna točka razreže na melodramatične monologe. Dokumentarni performans tako ne zadiha sinhrono.

Osnova dokumentarnega performansa je popotovanje, ki sta ga opravila Požlep in Berhou. Leta 2019 sta izdelala/predelala šestmetrski parnik in se z njim odpravila na enoinpolmesečno popotovanje po reki Misisipi. Parnik je ikonično plovilo tistih krajev in z njim prebijata led v pogovorih z domačini. Čeprav je v gledališkem listu zapisano, da je bil končni namen njunega performansa pri različnih kmetovalcih nabrati različne vrste koruze in iz nje skuhati žganje (moonshine), je imela reka zanju druge načrte. Lepota projekta, ki je bil zasnovan kot performans v trajanju, je, da sta dobesedno pustila reki, da ju je popeljala tja, kamor je želela oz. kamor so ju s pogovori popeljali ljudje, ki sta jih srečala na več kot 3730 prevoženih kilometrih.

Dvojica ne sodeluje prvič. Že leta 2015 sta Požlep in Berthou v sklopu projekta Hogshead 733 s čolnom potovala od Francije do Škotske. Tudi takrat sta plovilo predelala in se odplavila na pot po vodi, vendar se tokratni projekt od prejšnjega razlikuje v ključni točki – za Southwind sta uporabila drugačna orodja raziskovanja teme. Če sta pri Hogshead 733 razdaljo premagovala skoraj avanturistično in osvajala kilometer za kilometrom, sta se tokratnega projekta lotila nekoliko bolj poetično.

Kljub temu se zaradi konteksta, ki ga nosita s seboj kot bela evropska popotnika po tuji reki, težko znebita neokolonialnega prizvoka. Za to, da ta ni preočiten, poskrbi res skrbno razdelana dramaturgija filma. Skozi proces organiziranja, gradnje in samega potovanja sta Mark in Maxime v filmu postavljena na stranski tir. Ves čas ohranjata zelo objektivno pozicijo. Očitno je, da je to njun »filmski esej« oz. film o njunem popotovanju, vendar med gledanjem filma skoraj pozabimo, da sta tam. Njuna prisotnost je takšna, kot jo ima dober avtor zgodbe, v kateri ohranja prisotnost in anonimnosti hkrati. Kot usmerjevalca pogleda, ves čas prisotna in vendar skoraj nevidna, prepuščata pozornost osebam, ki jih srečujeta na poti. To zaradi nabora res pestrih, skoraj tragikomičnih karakterjev res ni težko.

Performansu, ki je bil pravzaprav raziskovalno popotovanje skozi umetniško prakso, se je zgodilo ravno to, kar se zgodi raziskovalcem – končni rezultat mogoče ni v skladu z uvodnimi parametri.

Namesto uvodnih pogovorov o genetsko predelani koruzi, škodljivih pesticidih, ki uničujejo polja in reko Misisipi, v ospredje pronicajo »ljudje reke«. Od moškega, ki se skupaj z vsem svojim premoženjem prevaža po Misisipiju, do mladega kmetovalca, ki brez perspektive za prihodnost pije pivo za pivom in si zatiska oči. Esej temelji na portretiranju ljudi, ki so tako ali drugače vezani na reko in njeno onesnaževanje ter soočeni s propadanjem okolja zaradi geopolitičnih in okoljevarstvenih specifik reke in države ZDA. Kulturni fenomen ljudi, ki živijo ob reki, se izrisuje z natančnim kadriranjem in montažo, ki pusti, da posnetki zadihajo v ritmu naravnega govora, kontekstualizacija portretov ni potrebna, liki to storijo sami, hkrati pa smo zaradi zasičenja z informacijami na spletu, novicah in v kinematografih o ameriški politiki tudi v Evropi dovolj seznanjeni s političnim stanjem, zadnjo fazo kapitalizma ter njegovim vplivom na naravo v ZDA.

Zato je še presenetljivejše, da tako (skoraj že poetičnemu) filmskemu eseju sledi performans Davisa Freemana oz. polnokrvnega Američana, kot se opiše sam, katerega namen je zgolj dodatna obrazložitev razmer, v katerih so se oblikovali liki. Sladkoben preskok iz filma v monološki performans Davisu omogoča, da nam skozi spekter monologov predstavi skoraj vsakega izmed portretirancev in tako po nepotrebnem zapolni prazna mesta.

Filmu sledi niz monologov, ki vsak zase odkrivajo nov odstavek življenja ob Misisipiju. Freeman odigra različne like, kot je npr. zapornik, ki govori o nevzdržnih razmerah zaporniškega in sodnega sistema v ZDA. Pes, ki v filmu sedi poleg voznika, se razgovori o obsedenosti Američanov z orožjem in zloglasnim orožarskim Drugim amandmajem. Ne manjka niti glasbena, rap točka, kjer fant/»redneck« iz še vedno očitno segregiranega mesta kliče po pozornosti medijev. Ne glede na to, da so monologi sami po sebi zabavni, polni, dobro zasnovani in odigrani ter da humorno predstavijo globljo problematiko, so vendarle odveč. Niz monologov sam po sebi ne bi bil problematičen, če ne bi nasledil filmskega eseja s tako specifično poetiko. Tako nuja po takojšnjem nadaljevanju filma kot tudi želja po dodatni obrazložitvi ozadja portretirancev ustvarjata odklon od dramaturgije filma, ki se spretno suka skozi meandre reke Misisipi in zgodbe njenih posameznikov.

Mark in Maxime sta izpraševanje prepustila Američanom, ki so očitno zelo pripravljeni govoriti o sebi. Esej ne ponuja vpogleda v njune performativne načine izpraševanja, temveč se umika ameriški gostobesednosti. Performansu, ki je bil pravzaprav raziskovalno popotovanje skozi umetniško prakso, se je zgodilo ravno to, kar se zgodi raziskovalcem – končni rezultat mogoče ni v skladu z uvodnimi parametri. V nasprotju z raziskovalci, ki potrdijo ali ovržejo hipoteze, pa jima večdisciplinarnost performativne prakse omogoča, da raziskovanju pustita prosto pot, kar jima zagotovi svojevrsten rezultat. Tokrat je to bilo portretiranje ljudi reke, portreti se prav tako dobesedno manifestirajo v fizičnih risbah ljudi, ki jih vidimo v ozadju drugega dela performansa, in temu primerno je vsaj filmska ekipa začutila utrip in ritem celote.