Ana Lorger, 17. 3. 2022

Razgaljeni zdrsi baletnih teles

Sanja Nešković Peršin: SKRITO. Anton Podbevšek Teater v sodelovanju z Društvom Not in Muzejem in galerijami mesta Ljubljane, 15. 3. 2022.
Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin

V parterju obsijano občinstvo sprva ne opazi v biljetersko opremo oblečenih plesalk Polett Kasza in Mateje Železnik, ki se počasi priplazita na oder, kjer ju čakata baletni drog in na njuni telesi osredotočena luč, za zaveso pa se skriva nekaj nedoločljivega. To je moška silhueta, čez njegovo telo je vržena še ena zavesa. V trenutku zaslutimo, da se nam obeta avtoreferenčna predstava, plesna predstava o plesu, o tem, kaj se skriva za zaveso, ki se skriva za zaveso … Natančneje, plesna predstava se ukvarja z baletnim telesom in baletom kot institucijo, kjer se vzpostavljajo mehanizmi nenehnega primerjanja, (samo)dokazovanja in tekmovanja.

Na odru se plesalkama in glasbeniku Davorju Hercegu, sedečemu ob strani za klaviaturo, pridruži še Luka Bokšan. Plesna trojica se skuša dokazati v svoji baletni virtuoznosti, Matejo Železnik zaznamuje bolj klasičen baletni gib, ki stoji nasproti sodobnemu in nenehno umirajočemu ter padajočemu telesu Polett Kasza. Plesalki formirata duet, a spotlighta ne pobere elegantnejša, bolj suha in gibčnejša, ki zmore nogo z lahkoto dvigniti nad svojo glavo in še dlje, temveč tisti, ki uspe prepoznati trenutek šibkosti drugega in se preriniti naprej. To je moški, ki pripoveduje zgodbo o tem, kako je pomembno biti vrhunski biljeter, ki nikoli ne potrebuje menjave in svoje telo ves čas ohranja gibčno in urejeno. Ta edini izgovorjeni monolog, Luka Bokšan je namreč igralec, na odru hitro vzpostavi metaforo o baletnih plesalcih in njihovi samotni poziciji v plesnem kolektivu, kjer si vedno zamenljiv, če ne slediš pravilom, popolnosti in preseganju samega sebe. A tok pripovedi o tem, kako priti na vrh in zavoljo estetskih načel preseči samega sebe, prekinjajo padci, trenutki, v katerih je človek posrkan v vrtinec travmatične izkušnje baletnega telesa.

Zgodovino plesa lahko razumemo tudi kot nenehen upor plesu samemu, kot metazgodbo o preseganju ustaljenih plesnih praks, njena revolucija sezuje baletne čevlje, bose noge se osvobodijo zatiralskih gibov in zaplešejo po svoje. Iz odpora do pravil se rodi sodobni ples. V predstavi Skrito se sodobni plesni gib pojavlja prav v trenutkih padcev, ki so kot spodrsljaji posejani po vsej dramaturgiji predstave in tako kot negativ ohranjajo strukturo luknjičaste celote. Prekinitve, v katere večinoma padata plesalki, se zaradi ponavljanja gibov in prekinjanja glasbe zdijo kot časovni vakuumi, ali bolje, zanke, kjer se telo zaustavi in svojo pripoved razprši. To je trenutek upora, trenutek histeričnega telesa, ki se s sodobnimi plesnimi gibi osvobaja baletnih spon.

V predstavi Skrito se sodobni plesni gib pojavlja prav v trenutkih padcev, ki so kot spodrsljaji posejani po vsej dramaturgiji predstave in tako kot negativ ohranjajo strukturo luknjičaste celote. Prekinitve, v katere večinoma padata plesalki, se zaradi ponavljanja gibov in prekinjanja glasbe zdijo kot časovni vakuumi, ali bolje, zanke, kjer se telo zaustavi in svojo pripoved razprši.

Telesa in glasba, ki v nenehnih začetkih napovedujeta logičen potek zgodbe, sta sestavljena iz zdrsov, v njihovih trenutkih razširjata prostor in čas v neskončno ponovitev, dokler pripoved ponovno ne najde svoje rdeče niti in povleče zgodbo naprej. A ta naprej je zgolj strukturen, saj nadaljevanje zgodbe ostaja v nenehnem odnosu do lastnih prekinitev in zato pripoved sama na sebi nima pozitivne vsebine. Ves čas v variacijah kriči, da individualizem, tekmovanje, nenehno garanje in primerjanje povzročajo samotno bolečino. Ta pa po navadi v baletnih predstavah ostaja skrita, zakrita za nasmejanimi obrazi, disciplino giba in (pre)suhimi telesi.

Tudi minimalistični prostor med predstavo izgublja logični potek zgodbe, drsna vrata v ozadju odra, ki plesni trojici omogočajo vstope in izstope v zaodrje in nazaj, se velikokrat odpirajo in zapirajo kar sama od sebe. Mrtvi objekti, kot so stol, vrata, zavesa in ogledalo, dobivajo življenje, medtem ko se telesa vse bolj objektivizirajo. Baletno telo je namreč kakor stroj, ustvarjen je po dimenziji estetskega ideala, ko se pokvari, roma na odpad. Ko telesa dokončno obmirujejo, na oder stopi Manuel Rodríguez in objekte pokrije z zaveso. Na mrtvem odrskem tihožitju neobremenjeno zapleše z organskimi gibi, ki se prav tako postopoma mehanizirajo in postanejo utesnjujoči. Zadnji akt obeleži mimohod Davorja Hercega, pokritega z zaveso, slednja pade in luč se ugasne.

Režija, koreografija in koncept predstave Skrito je avtorski projekt balerine in koreografinje Sanje Nešković Peršin in ga lahko razumemo kot avtobiografsko pripoved njenega baletnega telesa. A je več kot zgolj to. Njegov okvir lahko zlahka prenesemo na mnogo drugih sfer sodobne družbe, kjer se zdijo karierizem, individualizem in tekmovanje edini načini za uspeh. Pripoved o zavesi je pripoved o samorefleksiji, je banaliziranje truda plesalk in plesalcev na odru, spraševanje po smislu pa rezultira v razpadu in degradaciji telesa v objekt. Predstava presega svoj avtoreferenčni okvir in v nas naseli dvom o smiselnosti vsakdanjega karierizma ter nam zastavi vprašanje, kdaj se tudi mi namesto za kolektivni akt raje odločimo za samotno tiranijo individualizma.  

Polett Kasza, Manuel Rodríguez, Luka Bokšan, Mateja Železnik, Davor Herceg

Povezani dogodki

SNG Maribor, 30. 11. 2015
Ta veseli dan kulture v SNG Maribor
Ustvarjalni center za umetniško raziskavo, kreacijo, rezidenco in edukacijo Krušče, 13. 7. 2021
Mali festivali Ustvarjalnega centra Krušče