Gašper Troha, 13. 11. 2009

Primer: Raztrganci

Študentska kritika|Matej Bor: RAZTRGANCI. Režija Sebastijan Horvat, Mestno gledališče Ptuj, E.P.I. center in Cankarjev dom, premiera 14. 10. 2007 - Zdi se torej, da nas je Sebastijan Horvat pripeljal natančno tja, kamor nas je hotel. V položaj, ko začutimo pomanjkanje solidarnosti in občutka za skupnost, ki kronično zaznamujeta današnji čas.

Uprizoritev Borovih Raztrgancev, ene najpopularnejših partizanskih agitk, je pred premiero vzbujala številne pomisleke, saj časovna distanca jemlje tekstu njegovo aktualnost, a učinek Horvatove postavitve v Cankarjevem domu je bil preprosto neverjeten.

Celoten koncept je še zaostril osnovne ideološke pozicije Borovega teksta, čemur so s svojo igro sledili tudi igralci. Tako smo gledalci že kmalu po začetku predstave dobli celotno ideološko sliko odrskega sveta. Na skrajno pozitivnem polu so partizani in aktivisti OF, ki jih z velikim zanosom in predanostjo odigrajo Tjaša Železnik (Vida), Primož Pirnat (Dr. Mrož) in Kristjan Ostanek (Mihol). Globlja sta lika Rutarja in Rutarice, ki na trenutke dvomita v idejo in se v poteku predstave odločita vsak za svojo stran. Rutar (Gojmir Lešnjak) se izkaže za neomajnega podpornika NOB, Rutarica, ki jo igra odlična Nataša Matjašec, pa kloni v strahu za družino in grunt ter odide po Nemce. Najbolj negativen lik ostaja Ferlež, ki je v kreaciji Aljoše Ternovška prignan do skrajnosti, saj v ljubezni in lakomnosti celo posili svojo izbranko Vido.

Sebastijan Horvat pa Raztrgance ne razume kot predlogo, ki bi jo moral aktualizirati na vsebinski ravni, ampak bolj kot partituro, s katero gradi gledališki dogodek, ki je nabit s čustvi. Razdelitev odra na tri prizorišča, ki omogočajo simultano dogajanje, gledalcu že v ekspoziciji pokaže razmerja med osebami, ki se v poteku samo še zaostrujejo. Polarizacijo dobro podpirata tudi luč in glasba, ki poženeta čustveno napetost že na rob melodramatičnega. Nič čudnega torej, da je moral režiser Borov iztek, ki predvideva popolno prevlado partizanov in upanje v svetlo bodočnost brezkonfliktne družbe, podaljšati v splošen masaker, ki ga izvede nevidna strojnica. Mrtvi so torej vsi in povsem vseeno je, kdo je pritisnil na petelina. Končni monolog Tjaše Železnik le še podčrta to avtorjevo poanto.

V tej točki pa se zgodi odločilni moment predstave, ki zaokroži dogodek, kreira skupnost med odrom in avditorijem in naredi iz pričujočih Raztrgancev mnogo več od ponovne uprizoritve povprečnega dramskega teksta. Sredi polnega avditorija namreč vstanejo člani Partizanskega pevskega zbora, ki začnejo peti pesem Zdaj zaori pesem o svobodi. Nakopičena energija se naenkrat sprosti, publika ne ve natančno, ali gre za konec predstave ali še za en podaljšek, a ko se oder razsvetli in pridejo igralci na rampo, začne tudi sama vstajati in celo poje skupaj z zborom.

Zdi se torej, da nas je Sebastijan Horvat pripeljal natančno tja, kamor nas je hotel. V položaj, ko začutimo pomanjkanje solidarnosti in občutka za skupnost, ki kronično zaznamujeta današnji čas. Šele po tem se zavemo, da se je pravzaprav zgodila polarizacija na leve in desne, liberalce in klerikalce oz. na tiste, ki priznavajo vrednost NOB in one, ki ji odrekajo pomen. Horvat se tu ne opredeljuje. Zdi se, da ne stopi na nobeno stran, hoče le, da se tega zavemo. Lahko od gledališča pričakujemo še kaj več?

Matej Bor: Raztrganci / Učenci in učitelji
Mestno gledališče Ptuj, E.P.I. center in Cankarjev dom

Režiser: Sebastijan Horvat; scenografka: Petra Veber, glasba: Drago Ivanuša, kostumografka: Belinda Radulović; video projekcije: Nejc Saje; oblikovalec luči: David Orešič; lektor: Simon Šerbinek

Igrajo:

  • Rutar - Gojmir Lešnjak – Gojc
  • Rutarica - Nataša Matjašec
  • Vida - Tjaša Železnik
  • Lenka - Arna Hadžialjević
  • Ferlež - Aljoša Ternovšek
  • Dr. Mrož - Primož Pirnat
  • Mihol - Kristijan Ostanek
  • Nemci inpartizani
  • Partizanski pevski zbor
Gašper Troha, 22. 1. 2020
Cena udobja oziroma kako postati nekdo drug
Dada

Pozdravljam vašo pobudo! Premalo se piše o gledališču. Vaših 3000 znakov ne bo rešilo problema, a vsako problematiziranje je več kot dobrodošlo. L

13. 11. 2009