V slovenskem prostoru postajajo tako imenovane »male umetnosti« (nem. Kleinkunst) vedno bolj prepoznavne in priljubljene, prav tako pa se postopoma vzpostavlja refleksivni aparat, ki jim je ne le v oporo, ampak igra vlogo njihovega nujnega zaveznika (pri zavodu Emanat so denimo pred kratkim izdali knjižico Metodologije beleženja malih umetnosti). Male umetnosti, med katere prištevamo denimo kabaret, burlesko, kvir, drag in stand up, temeljijo v navezavi na javni prostor ter diskurz prek vzpostavljanja stika z občinstvom. Čeprav pogosto ohranjajo konvencionalne formate in stereotipe, jih z ohranjanjem ravno sprevračajo – a vselej prek občinstva in z njim. Ker se sprevrnitev ne dogodi »na sebi«, ampak na skupku naturaliziranih konvencij (formatov, stereotipov, obredov, družbenih navad), predvsem pa v odnosu do občinstva, se poraja vprašanje, kako močno se lahko male umetnosti »oprimejo« v slovenskem prostoru, v katerem sta morda prej kot politična in idejna konservativnost (kar se v zadnjem času tudi spreminja) problematični majhnost in (sub)kulturna razslojenost.

V tem kontekstu velja vreči kritiško oko na kabaret Nagelj si láhko zatlačiš veš kam, ne mariborskega kabaretnega kolektiva ZIZ Kabaret v režiji Anje Bezlove, ki se je dogodil 25. februarja v Pionirskem teatru. Kolektiv ZIZ se je vzpostavil leta 2013, leta 2021 pa so člani kolektiva ustanovili društvo za produkcijo alternativnih in aktivističnih gledaliških dogodkov – ZIZ Kabaret. Kabaret Nagelj si láhko zatlačiš veš kam, neje bil premierno uprizorjen marca 2023 na Festivalu Rdeče zore v Mariboru, letos pa je bil uprizorjen kot preddogodek festivala Rdeče zore v Ljubljani. Po premieri leta 2023 je bil prikazan po različnih lokacijah v vseh večjih slovenskih mestih, večinoma v kontekstu festivalov, kar med drugim nakazuje na problem redne in stabilne produkcije ter postprodukcije odprtih in polodprtih form, ki nastajajo v dejavnem dialogu z občinstvom.

Uprizoritev, v kateri nastopa pet performerk in performer (Rebeca Jazbinšek Berghaus, Sanja Kranjc, Anamarija Nađ, Eva Nađ, Jan Podbrežnik, Barbara Polajnar), se vzpostavlja na problemskih toriščih sodobnega feminizma, prizore pa niza dokaj asociativno in tematsko, čeprav posamezne prizore postopoma tudi povezuje v zaključno sporočilo, ob katerem se zdrznemo ravno toliko, kot se namuznemo. Po kratki otvoritveni točki, v kateri se nam predstavita voditelj in voditeljica, spremljamo prizor srečanja divjakinje in divjaka v pradavnini, v katerem se zvrstijo številne različne konotacije dejanja daritve naglja (cvet ima pogosto seksualno konotacijo), kar angažira naše različne intuicije in predpostavke o sodobnih odnosih med ženskami in moškimi. Prizor je prikazan skorajda povsem naturalistično, torej predpostavljajoč, da je podoba ženske in moškega, izgubljenih v nekakšnem puščavskem raju, del naše tradicije ali celo zapisana v našo (pod)zavest. Pa je ta podoba naravna? Ali pa je zgolj naturalizirana? Je to stereotip – ali arhetip? Namesto da bi si ga zataknila za obleko, ženska nagelj poje, snubca pa lopne po glavi, a dejanje je domnevno storjeno iz igrive ljubezni in ne iz »girlboss« momenta. Naša interpretacija dopolni prizor, saj se v obilju gledalk pridružujemo večjim in manjšim valovom smeha (manj je drugih odzivov, denimo komentarjev), kar performerke povratno obvešča o točnosti reprezentiranih stereotipov in predlaga nadaljnje možnosti razvoja stika z občinstvom.

Neposredni stik z občinstvom sicer ostaja pri kratkih izjavah ali intervjujih, nikoli pa ne preraste v verižno reakcijo. Morda tudi zato, ker gledalci drug drugega ne vidimo, saj smo po dolgi dvorani Pionirskega teatra razporejeni v približno dva ducata zaporednih vrst. Prostor je oblikovan precej klasično gledališko – pravokotni oder je ločen od avditorija, vendar je avditorij izjemno podolgovat, kar tistim v zadnjih vrstah otežuje vidljivost in stik s performerkami. Kabaret je v večji meri vnaprej začrtan in zrežiran, tako da z določenimi interaktivnimi in polodprtimi prizori (kratki dialogi z občinstvom, npr. vprašanje »Zdravo, si feministka? V katero generacijo se prištevaš?«; deljenje tamponov) ohranja vsaj enosmerni stik z vsemi deli občinstva.

Tako kot komični timing v stand up komediji je tudi hoja po tanki meji reprezentacij v kabaretu skorajda povsem pogojena z občinstvom; nenehno je v precepu med tem, da bi se spojila s statusom quo, in tem, da bi ga od znotraj navzven razgalila.

Vendar nas podolgovati prostor, razdeljen v dve dolgi koloni in po sredini ločen z dolgo »pisto«, tudi pahne v nenadejano igro dviganja in spuščanja glav, vstajanja in usedanja, redko tudi presedanja, poleg tega pa lahko sproža razne asociacije (npr. asociacijo sedenja na letalu ali čakanja v vrsti), ki v uprizoritvi niso izrecno tematizirane ali nagovorjene (npr. občutek zapostavljenosti sedečih v zadnjih vrstah, »v drugem razredu«). V zadnjem času se je v Pionirskem teatru sicer odvilo še več drugih kabaretnih uprizoritev (Post punk kabaret, Antologija krika I: Vrečka presenečenja), pred tem pa so se v istih prostorih odvijali tudi stand up večeri. Četudi je dvorana primerna za takšne dogodke, je izjemno majhna, prav tako pa ima izjemno nizek strop, zato lahko vzbuja občutje utesnjenosti. Ustvarjalke slednje omenjene uprizoritve so prostorski problem denimo reševale z razporeditvijo stolov v dve nasproti zreči si vrsti, s premeščanjem dogajanja v zaodrske prostore in na hodnike, z začasno razdelitvijo občinstva na dve skupini, navsezadnje pa tudi z izrecno tematizacijo »prostorske krize«. Vendar so bile takšne rešitve možne tudi zaradi bolj komorne zasnove in zaradi občutno manjšega števila udeležencev.

V nadaljevanju uprizoritve Nagelj si lahko zatlačiš veš kam, ne se performerke večkrat zaporedoma razporedijo v (statično ali dinamično) vrsto ali kolono: najprej kot manekenke, nato kot borke za pravice žensk. Reprezentirajo in pri tem zasolijo različne feministične stereotipe, ki se izkažejo za problematične v obeh preoblekah. V zaporedju teh prizorov se oblikuje poanta, ki zoži interpretativni prostor in nakazuje na zaprtost formata: v zadnjem prizoru se borke zvrstijo pred svojo načelnico, ki jim militantno zabrusi, da v četo ne bodo sprejete tiste izmed njih, ki pristajajo na tradicionalne družinske norme, se podrejajo lepotnim standardom, v kakršnikoli obliki sprejemajo patriarhat itd., pri čemer se vse borke ena za drugo – preden so primorane k pojasnjevanju – kar same ugonobijo. Občinstvo je precej heterogeno, zato se zdi sporočilo nazadnje združevalno: če skupnosti ne sprejmejo raznolikosti in ne podpirajo javne debate med vsemi, potem je sam pojem skupnosti mrtev, saj v nobeni skupnosti ne moremo pričakovati dveh posameznikov s povsem istimi lastnostmi in prepričanji. Skupnost se ne more razvijati brez prisotnosti konflikta. Sodobna vrsta subjektivizacije, močno pogojena z logiko algoritmov, temelji v označevanju in posledično v razdeljevanju, največja subverzivnost pa potemtakem ni več niti v čisti avtentičnosti niti v dokončnem prevratu (ki se lahko prav tako sprevrže v oznako), ampak bolj v razpiranju prostora za debato ali vsaj za ozaveščanje lastnih predsodkov; ali drugače, za ozaveščanje tega, kako pogled drugega več kot o predmetu gledanja pove o njem samem.

Pri tem zopet naletimo na vprašanje prostora: kateri prostor v Ljubljani, gledano tako arhitekturno kot ideološko, lahko sploh pripomore h kontinuiranemu ohranjanju vselej sproti in znova nastajajoče »tradicije« različnih formatov male umetnosti? Ali so javni prostori dandanes sploh še odprti debati ali pa so nagnjeni povsem k potrošništvu in zatorej k ploščati enoumnosti in k tematskim predstavam? Je zbiranje na javnih mestih okrnjeno, si ljudje še upamo govoriti in bivati v nedoločnosti nestrinjanja in konflikta? Ali nas slabi ekonomski in prostorski pogoji ustvarjanja silijo k »zapiranju« formatov, ki sicer temeljijo v odprtosti in navezovanju na družbeni in prostorski kontekst? Kakšne implikacije ima to za recepcijo malih umetnosti in specifično feminističnega ali kvir kabareta?

Kabaret vedno poteka po več tirnicah hkrati: da bi sprevrgel neko podobo, jo mora ponoviti ravno kot naturalizirano, nato pa obe podobi, naturalizirano in sprevrženo, ohranjati drugo ob drugi. Ker se subverzija nikoli ne dogodi dokončno, ampak se vedno nakazuje in napeljuje, je sporočilo nazadnje odvisno od recepcije (občinstva); če dvoumnost obvisi v zraku, se lahko zazdi, da podobe, ki naj bi jih uprizoritev domnevno sprevračala, nazadnje afirmira. Tako kot komični timing v stand up komediji je tudi hoja po tanki meji reprezentacij v kabaretu skorajda povsem pogojena z občinstvom; nenehno je v precepu med tem, da bi se spojila s statusom quo, in tem, da bi ga od znotraj navzven razgalila. Male umetnosti so vezane na svojevrstno družbenokritično držo, ki v svoji razsvetljenski formi dozdevno počasi zamira, zato je potrebno iskati in ustvarjati tako nove prostore kot tudi nove oblike kritičnega opredeljevanja.