Kdor živi ustaljeno, velikokrat težko spremlja in sprejema nekoga, ki se spreminja. Spreminjajočega skuša na vsak način spraviti v svoje predale in na police, potiska ga v okvire spominov in poznanih pojavnosti ter mu odreka zdajšnjo podobo in prezenco. Protagonistka radijske igre Periferija, Dora, tovrstno redukcijo doživlja v stikih s celo četo znancev iz kraja, od koder prihaja in kamor iz Ljubljane redno tedensko prihaja na vikend obisk. Meje med dobronamernim poizvedovanjem in vtikljivimi pripombami so včasih izmuzljivo prehodne – vsiljevanje stagnacije jo kljub čustveni navezanosti na domači kraj od njega boleče oddaljuje.

Periferija avtorice Kaje Novosel k položaju Dore v odnosu z ljudmi iz njenega kraja pristopi radikalno – osrednji osebi pripovedi odreže jezik, da ta v tri četrt ure trajajoči radijski igri ne spregovori niti besede. Zato pa imajo toliko več povedati vsi, ki jih večinoma po naključju sreča v popoldnevu pred proslavo, na kateri bo Dora prejela občinsko priznanje. Znanci se Dori izlivajo v spretno ritmiziranih monologih, kar ustvarja vtis neprisiljenosti in tekočega pogovora kljub odsotnosti besednega dialoga (dramaturginja Vilma Štritof), Dorino (notranje) doživljanje pa svoj prostor za izraz najde v zvočni razsežnosti radijske uprizoritve (režiserka Špela Kravogel).

Po definiciji periferija pomeni obrobnost, oddaljenost od središča. Na prvi pogled se zdi, da gre le za portret malomestne gorenjske družbe, ki se z višin samozadovoljstva zazira v megleni kotel »preveč fine« ljubljanske kotline. Ob prisluškovanju pulziranju Dorine notranjosti pa postane jasno, da gre tudi za precej bolj poglobljeno, predvsem pa intimno razmerje med v dveh svetovih živečo Doro in ponosnimi naseljenci gorenjske sfere, ki so od njenega pristnega jedra dejansko precej oddaljeni – a jo mimogrede in nevede še kako zadevajo v živo.

Soseda, bivši šef, stara mama, sošolec iz osnovne šole in sošolka iz gimnazije, nekdanja »tašča«, lokalni krojač, občinska uradnica, knjižničarka in direktor knjižnice z raznolikostjo značajev in temperamentov ustvarjajo živahno orbito Dorinega sveta. Stik s protagonistko iščejo bodisi z obujanjem minulega (bivši šef, nekdanja tašča in gimnazijska prijateljica) bodisi z napletanjem o bodočnosti (občinska uradnica, direktor knjižnice). Največkrat se oba principa poskusov približevanja protagonistki tesno prepletata, saj si skušajo znanci na podlagi preteklih dejstev o Dori (kar je drobna dekliška postava v spominu krojača, je za osnovnošolskega sošolca njen status odlične učenke) ustvariti sliko o njeni prihodnosti (žensko širjenje bokov krojaču tako oznanjuje začetek Dorinega odcvetanja, Dorin doktorski študij pa nekdanjemu sošolcu predstavlja popolnoma nejasno motivirano zapravljanje časa). Karakterji, ki so izpisani smelo in prepričljivo – kdo jih ne prepozna v lastni okolici? – brez dlake na jeziku in s kleno rabo gorenjskega narečja, v poslušalcih oživijo ob polnokrvnih igralskih interpretacijah.

Družbena pričakovanja in prepričanja, ki jih mimobežno izrekajo vseznalci iz malega mesta, v Dori sicer ustvarjajo pritisk, ki se ob prejemu nagrade pojavi v obliki zloveščega piska, ki vztraja in nato še eskalira v učinkovito nakopičenih, pokroviteljsko navrženih pripombah, izrečenih na pogostitvi – ali v mislih ponovno slišanih – po prireditvi.

Vtikljiva sosedina direktnost (Sabina Kogovšek), duhovičenje in pritoževanje sodelavca (Gaber K. Trseglav), toplina in trma stare mame (Milena Zupančič), sošolčeva samozavestna »življenjska izkušenost« (Vid Klemenc), skoraj histerična klepetavost nekdanje »tašče« (Vesna Slapar), seksistične pripombe samovšečnega krojača (Uroš Smolej), strupeno poniževanje in napihnjenost knjižničarke (Vesna Jevnikar), naklonjenost s primesjo resignacije gimnazijske prijateljice (Tina Resman Lasan), vzvišena zadirčnost uradnice (Maruša Oblak) in pokroviteljska kvazidobrodušnost direktorja knjižnice (Gregor Čušin) se prepletajo v še en Dorin obisk domačega kraja. Od neposrednih in spontano vsakdanjih nagovorov odstopa napovedovalka prireditve na osrednji proslavi ob občinskem prazniku (Lucija Grm), ki o protagonistki spregovori iz distancirane pozicije in o njej naniza dejstva, zaradi katerih je Dora ta večer nagrajenka; pa vendar ji mimogrede uspe z drobno pripombo (»pravzaprav še gospodična«) in načinom branja obrazložitve podati svoje nič-posebej-visoko mnenje o Dori in celo nekakšno obtožbo zaradi njenega bivanja v Ljubljani.

Čeprav Dorinih dobesednih odgovorov na interakcije ne slišimo, pa ozvočitev njenih še neposrednejših, notranjih odzivov izdaja njena občutja ob srečanjih. Utripajoč zvok, ki se pojavi, ko se je katera od izjav dotakne, narašča in pojenja kot krvni pritisk ali stopnjujoči alarm, ki jo opozarja na bližanje nevarnemu področju. Z učinkovito in dosledno rabo utripa poslušalec vsa soočenja spremlja z zornega kota Dore, ki ga v zvočnih sporočilih delno ubeseduje tudi njena ljubljanska cimra Lada (Gaja Filač). Ladina sporočila, polna prostodušnih odzivov, prijateljskih spodbud in mestoma objestnih pripomb – vse v pristni ljubljanščini – ustvarjajo oaze sedanjosti, ki Dori pomagajo graditi njeno dejanskost, ločeno od poplave pričakovanj. Družbena pričakovanja in prepričanja, ki jih mimobežno izrekajo vseznalci iz malega mesta, v Dori sicer ustvarjajo pritisk, ki se ob prejemu nagrade pojavi v obliki zloveščega piska, ki vztraja in nato še eskalira v učinkovito nakopičenih, pokroviteljsko navrženih pripombah, izrečenih na pogostitvi – ali v mislih ponovno slišanih – po prireditvi. Kolikor v svojih izjavah govorci razkrivajo predvsem sebe, pa odmev Dorine notranjosti jasno odraža njeno občutljivost za pritiske okolja (imeti partnerja in prioritetizirati osnovanje družine pred kariero, na vseh področjih spustiti kriterije in se prilagoditi malomestni ponudbi).

Lok Dorinega dne se sicer pne od zadnjih minut vožnje proti domačemu kraju in parkiranja pred babičinim blokom pa do ponovnega zagona avta in začetka vožnja domov v Ljubljano. Prepoznavni zvočni ambienti nas na sledi Dorinih stopinj ponesejo po malem mestu (tonski mojster Matjaž Miklič), s pesmijo Siva pot v izvedbi Aleksandra Mežka (glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina) pa se lok pripovedi sklene v krog. (Nejasno je sicer, ali se v Ljubljano vrača že neposredno na večer po prireditvi ali šele v jutru naslednjega dne, k čemur poslušalca napeljuje spoj ptičjega petja in zvonov, čeprav bi iz konteksta Ladinega sporočila sklepali obratno.) Domači kraj tako sklene nov člen na verižici, ki Doro k sebi priklepa vse bolj ohlapno, pa čeprav s trdnostjo železa.

Sošolki iz gimnazije se zdi nepredstavljivo, da bi se Dora – nadarjena, izobražena in sposobna – vrnila v domači kraj, medtem ko si direktor knjižnice čestita za velikodušnost, ker ji lahko namigne na še nezagotovljeno delovno mesto pomožne knjižničarke, na katerem bi za polovični delovni čas zlagala knjige – nihče pa Dore ne vpraša, česa bi si zares želela ona. Verjetno res niti sama na to ne bi imela enoznačnega odgovora, gotovo pa bi si želela, da spoštujejo njeno avtonomijo.