Čeprav se njihova letošnja sezona bohoti s krovnim naslovom Sezona velikih naslovov, se je do sedaj na odru SNG Maribor odvila le ena sama premiera, Aristofanova komedija Ženske na oblasti v režiji Juša A. Zidarja. Od prve in edine premiere, ki je bila na sporedu že septembra, sta se na njihovem odru zvrstili še dve obnovitveni premieri oziroma ponovitvi iz prejšnjih sezon, Brechtova Malomeščanska svatba v režiji Mateje Koležnik (iz sezone 2009/2010) in Janko in Metka bratov Grimm v adaptaciji Andreja Rozmana - Roze in režiji Roberta Waltla (iz sezone 2010/2011).

Čeprav je obnavljanje starih predstav smiselno zavoljo zmanjševanja hiperprodukcije, obnovitev dveh predstav iz sezone 2009/2010 oziroma 2010/2011, torej iz obdobja po velikem borznem zlomu, implicira, da sta ti predstavi klasiki, relevantni celo v sodobnem, močno predrugačenem družbeno-političnem kontekstu. Razen če se, seveda, distanciramo od samega pojma »relevantnosti« gledališča in pristanemo na argument o univerzalnosti dobro narejenih predstav. Malomeščanska svatba s prefinjeno gibalno poetiko in s fizičnim humorjem dekonstruira fenomen malomeščanstva, ki je bil na slovenskih odrih sicer že tolikokrat obdelan in problematiziran, dandanes pa se zdi relevantnejša problematika kozmopolitizma; otroška predstava Janko in Metka pa je dramatizacija arhetipske Grimmove pravljice, ki bi morda lahko imela v sodobnosti drugačne poudarke kot pred petnajstimi leti.

Nova situacija tudi od kritika zahteva prilagoditev. Opredeliti se moramo namreč do samega smisla obnovitve neke predstave; pa tudi do tega, zakaj je bila obnovljena ravno ta in ne katera druga predstava. Otroška predstava Janko in Metka, tako kot tudi pravljica, po kateri je adaptirana, je nedvomno uspešnica. Na to – prej kot število gledalcev ali aktualnost tematike – kaže predvsem izjemno jasen režijski koncept, podkrepljen s prav tako jasno in funkcionalno scenografijo (scenografka Sanja Jurca Avci) ter s slogovno izvirno kostumografsko zasnovo (kostumografinja Ana Savić Gecan), najbolje uprimerjeno v kostumu čarovnice Žeralde (igra jo Mirjana Šajinović), ki spominja na staro hipijevko s frizuro iz sladkorne pene. Jasnost režijskega koncepta je torej razvidna predvsem iz medsebojne skladnosti različnih sredstev pa tudi iz njihove skladnosti s konceptom. Razločna dramaturška zasnova strukturo komedije (humorni prizori, srečni konec) uspešno združuje s temačnejšo arhetipsko afektivnostjo Grimmovih pravljic – čeprav naposled prevladajo komični elementi, medtem ko se grozljivost nikoli zares ne razmahne.

Pripoved uokvirja večdelna vrtljiva scenografija, ki odraža krožnost arhetipskega popotovanja junaka in junakinje (odhod – izgubljenost v gozdu – vrnitev). Tri vrtljive platforme, poslikane na eni strani z okni stare vaške hišice, na drugi z drevesi in z drugimi gozdnimi elementi, na tretji pa obložene s sladkimi ornamenti, se morajo tekom predstave vrteti ročno, vendar to ne premoti toka predstave. Poleg tega, da so vezni prizori, v katerih se dogodi sprememba dogajalnega kraja, medsebojno brezšivno povezani z avtorsko glasbo (skladatelj Slavko Avsenik ml.), so tudi prenasičeni z odrskim dogajanjem, kar našo pozornost odvrne od sočasnega spreminjanja prizorišča. Čeprav platforme pogosto vrtijo kar sami igralci, to počnejo spretno in utečeno, tako da vrtenje postane del njihovega (govornega) dejanja.

Slogovno dovršena in izvirniku le deloma zvesta predloga vključuje številne plesne in glasbene komade, ki po eni strani razbijajo arhetipsko krožnost dogodka (dom – odhod – vrnitev), po drugi pa z gibalnimi, besedilnimi in zvočnimi sredstvi izražajo in poglabljajo odnos med glavnima protagonistoma.

Odnos med glavnima likoma, Jankom in Metko (igrata ju Gaja Filač in Petja Labović), ni površinski – ni zgolj podporni element zgodbe, ampak poglablja arhetipsko bratsko-sestrsko dinamiko, ki je smiselno kontekstualizirana, tako da jo lahko razumejo tako otroški kot odrasli gledalci. Slogovno dovršena in izvirniku le deloma zvesta predloga, ki jo je napisal Andrej Rozman - Roza, vključuje številne plesne in glasbene komade, ki po eni strani razbijajo arhetipsko krožnost dogodka (dom – odhod – vrnitev), po drugi pa z gibalnimi, besedilnimi in zvočnimi sredstvi izražajo in poglabljajo odnos med glavnima protagonistoma. Omeniti velja predvsem gibalno komponento (fizični humor), ki med otroškimi gledalci sproži valove smeha, poleg tega pa izostri specifično dinamiko bratsko-sestrskega odnosa, v katerem je sestra močnejša, odgovornejša in pogumnejša, medtem ko je brat preplašen in neroden, mestoma pa celo povsem nebogljen. Janko se pogosto spotika ali kam zatava, Metka pa ga vedno znova rešuje, pri čemer si ga pogosto – šaljivo razkazujoč svoje mišice – kar oprta na ramena in naredi po svoje. Platforme, postavljene v trikotno kompozicijo, sicer močno zmanjšajo odrski prostor, kar onemogoči prikaz dolgega potovanja v veliki, grozeči gozd; da bi nakazali dolgost potovanja, igralci po odru potujejo v spiralah, kar mestoma izpade humorno, saj se pri tem nerodno spotikajo ali pa zaletavajo drug v drugega.

Janko in Metka se prebudita v domači postelji, stisnjena ob očeta in mačeho (igrata ju Mojca Simonič in Gorazd Žilavec), ki misleč, da otroka spita, šepetata o tem, kako bosta Janka in Metko odposlala od doma, ker sta jima v preveliko (finančno) breme. Ta arhetipska izhodiščna situacija (v prvih letih življenja smo močno odvisni od svojih staršev in okolice) je v nadaljevanju predstave dosledno razvita. Postelja, ki naj bi bila kraj varnosti, se izkaže za ječo, ko Metka svojo preračunljivo mačeho sliši govoriti o tem, kaj naklepa. Kasneje v predstavi, ko Janko in Metka nasedeta na sladkorno vabilo čarovnice Žeralde (ki v predstavi lahko deluje kot domišljijska podvojitev mačehe), se Jankova nova postelja dejansko transformira v ječo – isti rekvizit tako ponazarja hkrati varnost in nevarnost. Janko in Metka sta ujeta v občutju nejasnosti in nezaupanja, v svetu, polnem zveri – pa ne tistih gozdnih. Nosita nekakšen »kompleks«, saj se je zunanji svet zanju izkazal za varnejšega od družinskega; gozd pa za varnejše okolje od civilizacije.

Čeprav v zadnjem prizoru (potem ko zbežita od Žeralde) Janko in Metka najdeta svojega očeta, ki ju presrečen sprejme nazaj – zaradi tega dejanja imamo lahko Rozino adaptacijo za komedijo –, ne moremo kar tako pozabiti, da se je oče v prvem prizoru uklonil nečistim interesom njune mačehe – v tem se skriva temačnejši arhetipski podton ali afekt zgodbe. Slednji v predstavi ni izrecno obravnavan: poudarjen je komični lok s srečnim koncem, kar se bržkone zdi primerno za otroško predstavo. Prav tako je poudarjen komični suspenz odhoda otrok v gozd (hoja v spirali, zaletavanje), ne pa grozljivost (ali pa vsaj nelagodje) njune izgubljenosti in tavanja po neznanem. Čeprav predstavi uspe ohranjati ravnovesje med obema vzdušjema, srečnim/humornim in temačnim/grozečim (za kar poskrbi domiselna osvetlitev Tomaža Bezjaka), morda ostaja malce premalo provokativna glede na izvorno zgodbo bratov Grimm. Vendar ta manko, ki je najbrž predvsem stvar osebnega okusa (in osebnih predpostavk glede tega, kako daleč se sme iti pri provokaciji otrok), nadoknadita jasen režijski koncept in skladnost oziroma utečenost igralske ekipe (ki brez prvega ne bi bila možna). Waltlovo odrsko adaptacijo Janka in Metke tako lahko razglasimo za otroško odrsko klasiko, vendar pa zgodba bratov Grimm ponuja tudi druge perspektive, vredne raziskovanja.