Erika Labiani, 13. 12. 2021

Potovanje skozi zgodovino vonjav

Barbara Pia Jenič: DIŠEČE SKRIVNOSTI. Slovensko stalno gledališče v sodelovanju s Senzorium Zavod in UL AGRFT Ljubljana, premiera 22. 10. 2021, datum ogleda 30. 10. 2021.
:
:
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia

Parfumi in vonjave nas spremljajo vse življenje. Vsaka vonjava pripoveduje novo zgodbo in skoznjo spoznamo ter prepoznamo ljudi. S parfumom povemo, kdo smo in kdo smo bili. Dišeče skrivnosti nam senzorično predstavijo zgodovinsko pot vonjav in dišav prek življenja osebnosti od Egipta do danes.

Režiserka Barbara Pia Jenič je na oder Slovenskega stalnega gledališča v Trstu postavila inovativno predstavo, ki odpira vrata sodobnemu gledališču. Predstava je po gledališkem listu montaža dokumentarističnih prizorov, ki prikazujejo zgodovino vonjav in parfumov od starega Egipta prek Rimskega cesarstva in srednjega veka vse do dvorca Ludvika XIV. in Napoleonovega obdobja. Celotno zgodovino zaobjame okvirna zgodba Toma (Nebojša Rako) in Violete (Tina Gunzek), sodobnih mladih, ki se spoznavata prek vonjav in po spletu raziskujeta izvor parfuma. Odrska realnost se spaja z novim senzoričnim elementom, in sicer z vonjavami, ki odigrajo glavno vlogo v vsakem posameznem zgodovinskem in sodobnem prizoru. Vonjave pričarajo vzdušje vsakega zgodovinskega obdobja ter spremljajo prostor in čas skupaj s scenografijo ter kostumi. Vonj postane, poleg vidnega in slušnega kanala, nov način sporazumevanja med igralci in gledalci.

Glavni junak Tom išče pravi vonj, s katerim bi pridobil naklonjenost svoje izbranke Violete. Zgodba Toma in Violete se izmenično razvija in stopnjuje s predstavitvijo zgodovine dišav. Mlada se po spletni enciklopediji seznanjata z razvojem parfumov, na lastni koži izkusita duh preteklosti, kar ju hkrati vodi v medosebno spoznavanje in nastanek nove ljubezni. Skozi olfaktorno percepcijo spoznata in sami gledalci spoznamo različne vloge vonjav v zgodovini. Dišava dobi vsakič novo vlogo: je nevidna sila religioznih in duhovnih obredov, nevidni prijatelj, odpiralec čustev, spomina in ustvarjalec atmosfer. Prizore povezuje vseskozi prisotna spremljevalka, ki smiselno zaokroži posamezno obdobje.

Scenografija (Barbara Pia Jenič) in kostumi (Alan Hranitelj) se prepletajo in jasno ponazarjajo obdobje, v katerem se nahajamo. Dnevna soba v Tomovi hiši postane med predstavo nekakšna stalnica, saj se po vsakem zgodovinskem vložku vrnemo vanjo. Skozi predstavo se v njej počutimo skoraj kot doma. Uporabljeni predmeti dajejo prepoznavnost vsakemu zgodovinskemu obdobju. Scene so dovolj opremljene, da razberemo, kje smo. V Tomovi dnevni sobi so kavč bele barve in tri pravokotne omare s policami, na katerih so različne knjige. S temi objekti so na grobo sestavili tudi scene zgodovinskih prizorov. Sceno posameznega zgodovinskega vložka so dodatno napolnili z značilnimi predmeti tistega obdobja. Večnamenskost predmetov je ekonomična rešitev pri postavljanju vsakič novega prizora, kar daje igralcem dovolj časa, da se preoblečejo. Menjava scenografije in kostumov daje predstavi artikuliran ritem, ki z glasbenim elementom ustvarja povezano celoto, ki gledalca nenehno privlači in spodbudi. Scena je obogatena s platnom, na katerem so projicirane reprezentativne fotografije oz. animacije, povezane z zgodovinskimi obdobji. Kostumi so skladni z menjavanjem scene. Kostuma Toma in Violete sta bila običajna in sodobna. Liki zgodovinskih obdobij so imeli dodelane in bogato opremljene kostume.

S parfumom povemo, kdo smo in kdo smo bili. Vonjave pričarajo vzdušje vsakega zgodovinskega obdobja ter spremljajo prostor in čas.

Ključna težava je bila igra določenih igralcev. Nebojša Rako je bil vsestranski igralec, ki je uspešno odigral vse vloge od Marka Antonija do Ludvika XIV. Vsakemu liku je dal svojo dušo in značaj. Po odru se je gibal sproščeno. Tudi Tina Gunzek se je uspešno odrezala v vseh vlogah, predvsem v vlogi Violete in Kleopatre, v katerih sta bili v ospredju vzvišenost in grobost. Po drugi strani pa sta mi Maja Blagovič in Franko Korošec med igranjem vsakršne vloge dajala občutek okornosti, napetosti in nesproščenosti. Nikla Petruška Panizon se je odlično poistovetila z likom duha, ki je spremljal potek predstave in povezoval prizore.

Glasba (Peter Penko) je imela ključno vlogo pri ustvarjanju atmosfere, saj je bila skladna s sceno. Njen pomen je bil jasno razberljiv, saj je v gledalcu vzbudil čustvo tesnobe, ko je bilo uprizorjeno obdobje kuge, in blagostanja, ko je bilo uprizorjeno življenje na dvorcu Ludvika XIV.

Struktura predstave je bila ustrezno zaokrožena. Igralci so večkrat poudarili vlogo vonjav v različnih zgodovinskih obdobjih. Celotna predstava je bila posebna olfaktorna izkušnja, ki je obogatila sceno, kostume in igro. Sporočilo predstave je bilo jasno že od začetka s povedjo »Povej mi, kateri parfum nosiš, in ti bom rekel, kdo si«. Tom, Violeta in spremljevalka zgodbe so poudarili, kako ima vsako obdobje svoj duh, kako se ljudje navežemo na določene vonjave, ki ostanejo v našem spominu vekomaj, in kako dišave ter parfumi pripomorejo k ustvarjanju čustvenih vezi. Predstava je aktualna, saj so dišave danes enako pomembne kot nekoč. Četudi je bilo igranje določenih igralcev po mojem mnenju preokorno, se je sporočilo kar dobro preneslo od igralske ekipe h gledalcu po vidnem, slušnem in olfaktornem kanalu.

Ob koncu predstave se mi je porodilo vprašanje, ali so vonjave res tako močan dejavnik, zaradi katerega izbiramo ljudi, s katerimi se najraje družimo in na katere se čustveno navežemo?

***
Kritiški zapis je nastal v okviru magistrskega študijskega programa Razredni pouk, ki se izvaja na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Besedila so nastala v sklopu vaj pri predmetu Gledališče in lutke v razredu, mentorica je asist. Irina Lešnik, nosilka predmeta pa je izr. prof. Jelena Sitar Cvetko.

Alan Hranitelj, Maja Blagovič, Nikla Petruška Panizon, Tina Gunzek, Franko Korošec, Peter Penko, Nebojša Rako

Povezani dogodki