Po diplomi na oddelku za dramaturgijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ste doktorirali na Univerzi v Novi Gorici. Ste avtor znanstvenih in strokovnih besedil s področja gledališča, bili ste član žirije za nagrado Slavka Gruma, selektor festivala Teden slovenske drame, ste član Upravnega odbora Prešernovega sklada, delate tudi kot dramaturg in urednik, zdaj pa prevzemate še vlogo glavnega urednika portala Kritika. Se vam zdi pomembno, da bo prostor kritiki odprl ravno SLOGI?
Glede na vse slabšo situacijo zadnjih let, ko je kritika na splošno, ne zgolj gledališka kritika, dobivala vedno manj prostora v tiskanih medijih, je postajalo jasno, da zasebni kapital, v katerega rokah so osrednji tiskani mediji, ne bo imel več (toliko) posluha za vsebine, ki presegajo novinarske žanre. Tako se je kmalu pokazalo, da bo prihodnost kritike digitalna oziroma da bo morala biti podprta z javnimi sredstvi. Kmalu smo postali redni bralci portalov Neodvisni, Kriterij, Koridorja, Male šole kritike na SiGledal, torej spletnih portalov, ki so ponudili alternativo: strokovno argumentirano kritiko za uprizoritvene umetnosti, predvsem za tisti del scene, kamor uredništva niso več pošiljala svojih kritikov. V zadnjem času pa je začela pešati tudi kritiška refleksija za institucionalna gledališča in v tako zatečeno stanje sedaj vstopa SLOGI, ki je uspel pridobiti financiranje Ministrstva za kulturo za portal Kritika. SLOGI se tako vzpostavlja kot center, ki bo poleg zgodovinjenja, spremljanja in analize uprizoritvenih umetnosti s kritiško mislijo stopil v neposredni dialog s trenutno produkcijo. Kar pa je tudi eno poglavitnih poslanstev inštituta.
Kakšen je osnovni koncept portala Kritika, kakšna bo uredniška politika in kako vidite svojo vlogo glavnega urednika?
Osnovni koncept je preprost: s kvalitetnimi kritikami spremljati večino tekoče produkcije. Kar ostane za posamezno uprizoritvijo, so živ gledalčev spomin, vizualni materiali in kritiški zapisi. Zato je vodilo, ki smo ga pregovorili tudi na uredniškem odboru, da potrebujemo kritiške zapise, ki bodo v prvi vrsti vrednotili uprizoritev, njene elemente, znake in kontekste. Ko sem razmišljal o poslanstvu Kritike, sem si zapisal nekaj želja: konstruktiven dialog z uprizoritvenimi umetnostmi, strokovna presoja, izhodišča za samopremislek in razvoj, usmerjanje in vzgoja gledalca, odpiranje drugačnih pogledov na videno/doživeto. Kot urednik pa želim omogočati stroki prostor, kjer neodvisno in tudi prostorsko neomejeno razvija kritiško misel o sodobni uprizoritveni umetnosti.
Poklic gledališkega kritika po eni strani zahteva veliko znanja, po drugi je zanj značilna prekarnost – posledično že uveljavljeni in etablirani kritiki in kritičarke opuščajo ta poklic, mladi pa se zanj ne odločajo. Kdo bodo ustvarjalci vsebin na portalu Kritika – bodo to že uveljavljeni pisci kritik? Boste imeli stalne sodelavce?
Posledice vedno slabših razmer preteklih let so najbolj vidne prav v tem, da je kar nekaj avtoric in avtorjev zapustilo to delo in se preusmerilo v druge poklice. Da ne omenjam dolgega obdobja epidemije, ko kritiki pravzaprav niso imeli skoraj nobene možnosti za opravljanje svojega poklica. Zato je osnova za dolgotrajno sodelovanje pošteno in redno plačilo. Ustvarjalci prihajajo iz vrst uveljavljenih kritičark in kritikov, v simbiozi z mlajšimi, manj izkušenimi avtoricami in avtorji. Konceptualno smo zastavili precej klasično: vsako večjo institucijo ali producenta bi celo sezono spremljala ena kritičarka ali kritik.
Produkcija na področju scenskih umetnosti je v zadnjih desetletjih doživela skokovito rast, medijski prostor, namenjen kritiki, pa se vse bolj krči – to velja tako za tiskane in še bolj za avdiovizualne medije – spomnimo se na primer oddaj Oči kritike na Televiziji Slovenija in Dvignjena zavesa na Radiu Slovenija. Kakšno je vaše mnenje o položaju gledališke kritike pri nas?
Nekaj na to temo sem povedal že prej. Vzrokov za nastalo situacijo je seveda več in so v svojih izvorih raznorodni. Nezanimanje za kritiko je posledica njene nerentabilnosti, v času plačanih vsebin ali senzacionalizmov je kritika prezahtevno besedilo, ki mora poleg visoke strokovnosti ohranjati tudi neodvisnost. Uredniška politika je bila podvržena varčevanju, zmanjševanju prostora, programskega časa ali pa se celo ni zanimala za področje. Predvsem pa se mi zdi, da sta izginili dve zavedanji: da je kritika nujno potrebna ustvarjalcu, ki na podlagi temeljite analize lahko dobi drugo mnenje, povratno informacijo, in da je kritika nujno potrebna gledalcu, zato mora biti napisana dostopno, da si lahko posameznik ustvari kar se da točno podobo uprizoritve. In ne nazadnje, to je že marketinška moč kritike, na podlagi kredibilnih kritiških zapisov se lahko poveča ali zmanjša prodaja vstopnic. To moč je kritika nekoč imela, v tujini pa jo ima še vedno. Naš prostor ima dobre kritičarke in kritike, ki potrebujejo prostor za razvoj svoje misli, različne platforme morajo dati priložnost mlajšim, da se uspejo priučiti in vzpostaviti.
Po drugi strani se kritika v zadnjem času vse bolj seli na splet – tu velja omeniti platformi Neodvisni in Kriterij, ki po večini pokrivata neinstitucionalno produkcijo, pa Malo šolo kritike, ki se posveča področju gledališča za mlade, kritiške refleksije o uprizoritvah profesionalnih slovenskih gledaliških hiš lahko beremo na portalu Koridor. Ali menite, da je prihodnost gledališke kritike na spletu?
Zadnje leto nam kaže, da je splet očitno postal edina možnost za različne oblike družbenega življenja. Želel bi si, da je prihodnost kritike v različnih medijih, in dokler bo obstajal javni interes, se bo njen položaj še lahko ohranjal. Morda je ena od možnosti tudi gledališka revija, ki bi po vzoru Bukle zajemala tako napovedi dogodkov kot tudi nudila vsebino v obliki kritiških zapisov ter intervjujev.
V središču portala Kritika bo institucionalna gledališka produkcija, kako pa bo s »pokrivanjem« gledališke produkcije, ki nastaja zunaj Ljubljane in Maribora – predstave »z obrobja« nemalokrat sploh niso deležne kritiškega odziva, medtem ko lahko kritike o določenih predstavah nekaterih gledaliških hiš beremo v vseh osrednjih medijih.
Prav gledališča izven središč, torej uprizoritve regionalne produkcije, so prva občutila postopno zmanjševanje zanimanja za kritiko v medijih. Dogaja se celo, da katera od uprizoritev sploh ne prejme kritike ali jo pokrije samo lokalni časopis. S čimer je povzročena ogromna krivica ustvarjalcem in producentu. Zato bomo v prvem obdobju svojega delovanja pokrili produkcijo vseh institucij in večje neinstitucionalne uprizoritve. Trudimo se zagotoviti dovolj veliko in raznoliko ekipo, da bomo lahko pokrili vso produkcijo ter dodali še operno, baletno, sodobnoplesno in lutkovno kritiko. Veliko napora bo treba vložiti v razumevanje, da se kvalitetna produkcija zgodi tudi izven upravnih centrov in nacionalnih gledališč.
Ste odličen poznavalec slovenske dramatike – tudi sodobne. Ali menite, da bi se morali pisci in piske v kritikah več ukvarjati tudi s samim dramskim besedilom in ne le z uprizoritvijo – morda še posebej ob krstnih uprizoritvah dram sodobnih slovenskih dramatikov in dramatičark?
Odgovor je preprosto: da. Čeprav moramo biti pošteni, da se kritičarke in kritiki dostikrat posvetijo samemu besedilu, še posebej, če gre za novonastalo besedilo. Včasih je večji problem na strani uprizoriteljev, ki iz krstne uprizoritve dramskega besedila že pripravljajo avtorski projekt in posledično kritika ne zaobjame tudi dramske predhodnice uprizoritve. Sodobna slovenska drama, na srečo, pogosto najde pot na oder, z dobro argumentirano kritiko pa lahko dobi kakšno usmeritev.
Nam morda lahko zaupate kaj o prvem oz. prvih prispevkih na portalu Kritika – kaj bomo lahko brali?
Upam, da nam bodo čas, internet in korona naklonjeni in bomo portal lahko zagnali šestega septembra. Najprej pripravljamo nekaj pozdravnih nagovorov, zelo kmalu pa bo sledila tudi prva kritika. Sčasoma se bo dalo prebrati tudi kakšno refleksijo, ki jo bodo napisale kritičarke in kritiki drugih medijev, pa intervjuje in študentsko kritiko. Upam na dober odziv bralstva in gledaliških kolegov.