Ste članica uredniškega odbora novega kritiškega portala, ki bo v teh dneh zaživel pod okriljem Slovenskega gledališkega inštituta. Na portalu bodo objavljane predvsem kritiške refleksije uprizoritev, ki nastajajo v okviru institucionalne produkcije, k sodelovanju pa ste povabili tudi avtorje, ki bodo pisali o neodvisnih produkcijah. Zakaj se vam zdi to pomembno?
Kljub različnim načinom financiranja prostor uprizoritvenih umetnosti razumem kot en ekosistem, v katerem ustvarjalci in ustvarjalke pogosto delujejo tako v institucijah kot na neodvisni sceni. Tako se formi produkcijskega modela neizpodbitno napajata, pokrivanje obeh pa podaja celovitejšo in bolj natančno podobo našega gledališkega prostora. Pokrivanje neodvisnih produkcij je še pomembnejše za polje sodobnega plesa, kjer institucionalne produkcije ni.
Tudi sami se ukvarjate s kritiko – kritike plesnih predstav ste doslej objavljali na platformah Koridor in Neodvisni, vaše zapise lahko beremo na baletnem portalu, v reviji Maska, sodelujete z Radiem Študent, izkušnje s pisanjem pa ste nabirali tudi v okviru Male šole kritike in platforme Kriterij. V preteklosti ste se ukvarjali s plesom. Kako je pri vas prišlo do tega prestopa?
V zadnjih letih gimnazijskega izobraževanja na umetniški smeri SVŠGUGL, usmerjeni v sodobni ples, smo pri predmetu, ki ga je vodila Maja Delak, pisali detajlirane analize sodobnoplesnih predstav. Po nekaj časa sem ugotovila, da bi veliko raje gledala, razmišljala in pisala o predstavah, kot pa plesala v njih. Zagotovo je k tej realizaciji pripomoglo izobraževanje v okviru Male šole kritike, saj sem se tam prvič srečala s kritištvom kot poklicem.
Sodite v (naj)mlajšo generacijo slovenskih kritikov. Kako nekdo, ki ga zanima kritiško pisanje, sploh postane kritik? Kaj odlikuje dobrega kritika oz. kritičarko? Ali je ta znanja mogoče pridobiti med študijem? Sami ste dokončali študij sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Enotne poti ni, zagotovo pa so v začetnih letih pomembni izobraževalni programi, kot je Mala šola kritika, predmet Kritika scenskih umetnosti na AGRFT ali pa uvajanje na Radiu Študent, saj nudijo prostor kontinuiranega mentoriranja. Moja izkušnja je, da me je sodelovanje v Mali šoli kritike spodbujalo k oblikovanju kritike kot samostojnega besedila, ki presega golo sosledje analize uprizoritvenih elementov. Sočasno sem se v pogovorih z drugimi soudeleženci in soudeleženkami soočala z drugimi interpretacijami videnega in tako razvijala svoje gledanje predstav. Že takrat me je zanimala družbena odgovornost kritike, zato sem se za študij sociologije kulture odločila, da bi bolje razumela različne sisteme moči, ki oblikujejo naš vsakdan, in da bi se lahko s tam pridobljenim znanjem nekoč bolj poglobila v kvirovske in feministične uprizoritvene prakse. Vsako znanje, pridobljeno med študijem, tako prispeva h kritiški praksi.
Kritika že nekaj časa izginja iz t. i. klasičnih medijev, po drugi strani pa so v zadnjih letih zaživele različne spletne platforme, ki nudijo prostor tudi za kritiške zapise. Kako gledate na ta pojav?
Čeprav bi bilo seveda izvrstno, če bi prostor za kritiko spet narasel tudi v klasičnih medijih, menim, da so spletne platforme učinkovito odgovorile in ukrepale proti njegovemu popolnemu presahnjenju, kar nam je kritikom in kritičarkam omogočilo nadaljnje delovanje. Te platforme so prepoznale medijske trende in se vzpostavile na spletnem mediju, ki je dostopen in privlačen številnim generacijam, kritiko pa so tako približale tudi mlajšim. Sočasno s svojo raznolikostjo in manj prostorskimi omejitvami nudijo možnosti za daljše in bolj poglobljene analize, za katere v klasičnih medijih ni nujno prostora.
Kot kritičarka se ukvarjate s plesnimi predstavami. Kako se pisanje o, recimo temu, dramskem gledališču razlikuje od pisanja o plesni umetnosti?
Sodobnoplesne predstave izbrano tematiko uprizarjajo na asociativni ravni, kjer je na meni kot piski, da mrežo uprizoritvenih znakov z imaginacijo povežem v celoto ter da namesto sledenja dramskemu besedilu interpretiram gibanje teles na odru.
Kdo po vašem mnenju bolj potrebuje kritiko – ustvarjalci, ki s tem dobijo povratno informacijo o svojem delu, ali gledalci, ki se na podlagi prebrane kritike po eni strani morda lažje odločijo, ali bodo obiskali določeno predstavo, po drugi pa jim kritika nudi dodaten, bolj poglobljen ali tudi drugačen pogled na videno?
Polje uprizoritvenih umetnosti pletejo kompleksni odnosi, kjer so gledalci in gledalke velikokrat tudi sami ustvarjalci in ustvarjalke, nikakor pa nobena izmed omenjenih skupin nima uniformnega pogleda na vlogo kritike. Kritika je tako kot predstave in publika, ki jih gleda, eden izmed členov tega ekosistema, ki so med seboj neločljivo povezani, nikakor pa po mojem mnenju kritika ni v službi omenjenih skupin, četudi jim zagotovo lahko ponudi koristne smernice in vsebine.