Gorili Gregor in Silvija sta zaljubljeni ena v drugo, a zaradi težav s samopodobo in sprejemanjem lastnega telesa – Gregorjevo je močno in debelo, Silvijino pa šibko in vitko – raje samotno sanjarita, kot da bi kdo storil prvi korak. Zdi se jima, da bi se morala drastično spremeniti, da bi ju ljubljeni lahko vzljubil, in skušata prikrojiti svojo pojavo tako, da bi ustrezala navideznemu idealu, v katerega verjameta. Trud zlaganosti pa se izkaže povsem zaman, saj ljubeče oči najbolj ljubijo oblike resničnosti.

Zgodbo, svobodno povzeto po slikanici Michaela Colemana in Tima Warensa, je režiserka Jasmin Kovic prestavila iz tropskih gozdov v gozdove družbenih omrežij, videoigric in spletnih aplikacij. Gregor in Silvija tako vzdihujeta nad fotografijami, v katere zreta na telefonskem ekranu, ter koprneče upata na »povabilo za prijateljstvo«. Ob odločitvi za žanr otroškega muzikala je režiserka pripoved iz slikanice konkretno predelala v dialoge in songe, žal pa zgodbe razen »aktualizacije« ni bistveno vsebinsko oz. tematsko nadgradila. Poslušanje o venomer enem in istem razlogu za nezadovoljstvo – tj. telesna podoba – hitro postane premalo in deluje monotono. Gorili zvečine ostajata samotni vsaka v svoji spalnici s svojim pametnim telefonom, in če je res, da velik del pritiskov na našo samopodobo predstavljajo podobe in zgledi, ki nas dosegajo prek medmrežja, tega kot gledalci predstave ne doživimo dovolj. Na velikem zaslonu, ki je del scenografije (režiserka in avtorica besedila Jasmin Kovic se podpisuje tudi pod scenografijo in kostumografijo predstave), lahko vidimo igrico, ki jo igra Gregor, in nekakšno lepotno svetovalko, ki zapoveduje Silviji, kakšna bi morala biti. Te digitalne pojave (likovno sicer prilagojene otroškemu žanru in torej tako kot glavna junaka opice) pa kljub neprijetni atmosferi, ki jo vzbujajo, niso dovolj, da bi bilo stopnjevanje stiske zaljubljenih goril glede zunanjega videza zares prepričljivo.

Zgodbo, svobodno povzeto po slikanici Michaela Colemana in Tima Warensa, je režiserka predstave Jasmin Kovic prestavila iz tropskih gozdov v gozdove družbenih omrežij, videoigric in spletih aplikacij. Gregor in Silvija tako vzdihujeta nad fotografijami, v katere zreta na telefonskem ekranu, ter koprneče upata na 'povabilo za prijateljstvo'.

Gregor (Blaž Popovski) in Silvija (Tina Gunzek), odeta v kosmate kombinezone, prek katerih nosita minimalna oblačila z bananinim potiskom, delujeta simpatično; naravnost ironično pa odzvanja nenehno Gregorjevo pritoževanje, češ da je debel, saj po životu razprt okosmateni jopič razkriva vse kaj drugega kot tako opevano zavaljenost. Igralca sicer delujeta prepričljivo v svojih opičjih poskusih, da bi si ljubezen zaslužila s predelavo lastne podobe, in ko se v nekaterih prizorih z vprašanji obrneta naravnost na občinstvo, brez težav dobita odgovore. Prav tako se je povabilu k sočasni vadbi s telovadbo rok odzvalo kar lepo število gledalcev – manj uspeha pa so imela vabila k prepevanju songov. Ne nazadnje gre za muzikal (avtor glasbe Stefano Sacher) in igralca sta bila v izvedbi pevskih delov, ki so bili odeti v različne odtenke pop glasbe, dobra (korepeticije in glasovni trening Beti Strgar); sicer sta pela ob vnaprej posneti spremljavi glasbene zasedbe.

Glede na izbiro teme in sredstev, s katerimi se razgrinja pred gledalstvo, se zdi, da je predstava primerna bolj ali manj le za precej ozko publiko otrok in mladostnikov tik pred puberteto ali v njeni začetni fazi (10–12 let), ko se prične intenzivno ukvarjanje z zunanjo podobo, ki jo dandanes pogojujejo internetni zgledi. Na sobotni predstavi družinskega abonmaja pa je bila dvorana polna otrok, ki šele začenjajo šolo, in njihovih staršev. Dobršen del publike se je sicer lepo odzival na dogajanje na odru, vendar predvsem v trenutkih, ko sta igralca (še posebej Popovski) odigrala enega od gegov ali šal, ki pa niso bile posebej domiselne. Izpričani osamljenosti in ujetosti v lastne strahove navkljub od kosmatih pojav goril veje privlačna prikupnost in predstava ob koncu postreže z modrim sporočilom: »Dovolj si!« Gregor ima Silvijo rad prav takšno, kakršna je – in ona njega – drug drugemu bosta z ljubeznijo pomagala sprejeti sebe takšna, kakršna sta. Sporočilo je jasno, vendar v predstavi po 40 minutah govorjenja o neustreznosti lastnega videza izzveni neprepričljivo in plehko, kot iz kakega internetnega članka instantnih rešitev za zagate duše, ki vso srečo posameznika stavi na temelje mita o romantični ljubezni. Zaključek bolj kot pomiritev zaseje bojazen, da se bosta Gregor in Silvija, zdaj končno zadovoljna s svojo debelostjo in vitkostjo, kmalu nemirno spraševala, kako biti neprestano super srčkano srečen parček.