V sodobnem svetu je plastika postala naša najzvestejša sopotnica. Iz plastike pijemo in jemo, s plastiko nakupujemo, v plastiko se oblačimo. Zdi se, da je situacija s plastiko presegla vse meje dobrega okusa, saj plastika dejansko postaja del človeškega organizma: po eni strani zaradi vedno popularnejših plastičnih operacij, po drugi pa zaradi mikroplastičnih delcev, ki jih bojda v enem tednu zaužijemo za velikost kreditne kartice.

Sodobnocirkuška predstava Gozd zaradi izjemne ritmičnosti in strukturne enovitosti dejansko deluje kot nekakšen argument, ki poskuša plastifikacijo sveta v petih linearno povezanih slikah zvesti na absurd. Implicitna kritika se oblikuje na ozadju odrske pokrajine, ki v nekaterih potezah spominja na gozd, medtem ko v drugih daje vtis apokaliptičnega razdejanja. Kontrast med organskostjo in plastičnostjo, jasno vzpostavljen s scenografskimi elementi, je naše glavno vodilo pri branju predstave. Medtem ko organskost povezujemo s krožno ekonomijo, plastičnost povezujemo z linearnim ekonomskim modelom ponudbe in povpraševanja. Predstava Gozd pokaže, kako slednji v sodobnem svetu ni omejen na gospodarsko sfero, ampak se progresivno širi v naše samopojmovanje in medčloveške odnose.

Čeprav oder naseljujejo kilogrami plastike, predstava tako pripovedno kot scenografsko deluje izjemno minimalistično. Na levi, desni in zadnji strani odra so obešene zavese iz tanke (PVC) plastike, ki plapolajo v umetnem vetriču in skozi katere se prelamlja in razpršuje živo zelena luč. Tla so prav tako prekrita s PVC plastiko, medtem ko s stropa visi šesterica delno prozornih plastičnih vreč (iz tršega materiala), v katerih nekaj metrov nad tlemi leži šest teles, zvitih v klobčič. Vzdušje je od samega začetka pulzirajoče: ko dvorana potihne, glasbenici na desni strani odra pričneta izvajati ambientalno dark jazz glasbo (ki v variacijah na temo vztraja celotno predstavo), medtem ko telesa v vrečah trikrat zaporedoma krčevito trznejo. Vreče na prvi pogled delujejo kot ovoji ličink, ki se poskušajo prebiti na plano. Čeprav vidimo, da se bodo rodile v povsem plastičen svet, katerega najbolj organski del je morebiti naslov predstave, ličinke z vsem zagonom stremijo k rojstvu. To je le prvi primerek dramaturške ironije, na podlagi katere je v nadaljevanju predstave osnovana ostra kritika sodobne družbe.

V četrtem skupinskem krču, zaradi katerega vreče nekajkrat skupaj zanihajo, eni izmed sredinskih »ličink« uspe prebiti opno in se prebiti na prostost. Rojstvo, ki ga z osupljivimi plezalnimi gibi uprizori koreografinja in režiserka predstave Danijela Zajc, deluje groteskno, saj nismo vajeni gledati »rojevanja« odraslih ljudi (tako kot se v srednjeveških slikah otrok ne moremo navaditi njihovih odraslih obraznih potez). Zajc, kot bi se na vse pretege oprijemala preteklega zatočišča, nekajkrat zaporedoma spleza po vrvi navzgor in se ovije vanjo kot v nekakšno popkovino. Nato se iz vrvi izvije in se nekajkrat zaporedoma spusti po njej, tako da na poti navzdol postopoma oblikuje zanko, v katero se lahko ujame tik pred pristankom. Potem ko se še zadnjič zaustavi dober meter nad tlemi, pri čemer nam za trenutek zastane dih, se osvobodi vrvi oziroma popkovine in pristane v svet – na plastično PVC podlago, ki ob njenem pristanku tiho zašelesti.

V nadaljevanju gledamo tri slike njenega bivanja v novem, plastičnem svetu; zaporedje vsakdanjih dejanj, ki na prvi pogled izpadejo absurdno, ob drugem premisleku pa niti niso tako daleč od resnice. Bližnjost med pretiravanjem nemogočega in metaforičnim opisom mogočega nas ujame v past gledanja, saj ne vemo, ali bi se dejanjem smejali ali pa bi jih razumeli kot metaforično poučna. Danijela Zajc pa našo zapadlost spretno izkorišča z obrazno mimiko, ki hkrati sporoča njeno privajenost na novi svet in njen stud do njega. Kmalu po pristanku zleze pod plastično plahto, ki se zaradi podnožnega pihanja gledališkega vetra vzdigne in zaplapola. Potem ko nekaj časa prebije pod plahto, jo v sredini odra deloma razpara in – še vedno pod njo – začne hoditi proti nam. Pogleda nas, nato pa skozi razporek v plastiki prične na vsa pljuča dihati, kot da se bo ravno zadušila. Njeno glasno dihanje, ki spominja na zvok bolnih pljuč in mokrega kašlja, vztraja dobro minuto; nato pa plesalka – dozdevno v zadnjih izdihljajih – razpara plastično opno, tako da lahko skoznjo pomoli glavo. Tako se bitka s kisikom oziroma njegovo odsotnostjo izteče v preizkušanje nove gala obleke.

Bližnjost med pretiravanjem nemogočega in metaforičnim opisom mogočega nas ujame v past gledanja, saj ne vemo, ali bi se dejanjem smejali ali pa bi jih razumeli kot metaforično poučna.

Med posamezne nekajminutne slike drugega dela so umeščeni kratki vmesni prizori, ki predstavo ritmično strukturirajo, hkrati pa uvajajo napoved prihajajočega rojstva preostalih »ličink«. V vmesnih prizorih se »ličinke« (v preostalih petih plastičnih vrečah) krčevito uprejo svojim opnam, nato pa se plastične vreče zamajejo kot ciprese v vetru. Po zadnjem izmed teh pulzirajočih prizorov se nam Zajc nekaj minut šaljivo razkazuje v svoji novi gala obleki, nato pa jo raztrga in plastiko zvije v klobčič, ki ga začne počasi in vztrajno glodati. Medtem ko se njen obraz zaradi ogromne količine plastike, ki jo je uspela spraviti v svojo ustno votlino, vedno bolj napihuje, nas gleda, kot da ne bi bilo nič – kot da pač malo večerja. S tem ponavlja in dograjuje ironično gesto, ki se postopoma razširja v zadnji prizor, kjer postane pretirana.

Ko plesalka v svojo ustno votlino stlači slabo polovico plastične plahte, se pomakne v levi sprednji kot odra, kjer ji odrski mojster pridrži nasprotni konec plahte, nato pa se »pripeta« nanj vrne na sredino odra. Debela plastična sled (plastike, stisnjene v vrv), ki jo plesalka pušča za seboj, deluje kot njena nova popkovina; popkovina, ki je ne pripenja več na varno zatočišče, ampak na nemili svet, v katerega se je samotno rodila. Osvetlitev proti koncu predstave postaja vedno toplejša – celo vroča in žareča – kar poglablja vtis zadušljivosti. Čeprav se rdečim odtenkom občasno pridružijo živo zeleni, slednji ob koncu predstave ne spominjajo več na živost gozda, ampak na strupenost visoko koncentriranega žlahtnega plina. V kontrastni rdečo-zeleni pokrajini se plesalka naposled zaduši (ali pa pregori). Ironija je spet na mestu: samotno rojena plesalka je imela v svetu en sam trenutek zadovoljstva, ki se je neizogibno sprevrgel v njen zaton. Tako postane nekakšna sizifovska figura, ki jo volja do tistega, kar je v svetu možno, nenehno peha v naveličanost in izgorelost.

V trenutku junakinjinega zatona ponovno krčevito trzne peterica »ličink«, ki se naposled končno prebijejo na prostost. Vendar se svojih open ne osvobodijo popolnoma, saj s seboj vzamejo (plastično) »popkovino«, ki jih je poprej pripenjala na vir življenja, sedaj pa domnevno postane njihovo orožje v boju proti tujkom. Na tej točki predstava zadobi ton grozljivke ali zombijevskega filma: plesalke odkorakajo do omedlele junakinje ter okrog nje spletejo pajkovi mreži podobno omrežje, v katerega jo počasi ovijejo. Ovijanje junakinje deluje kot svojevrsten obred, peterica plesalk pa v drugem delu dobi vlogo nekakšnega (grškega tragičnega) zbora, ki v postapokaliptičnem svetu nima toliko funkcije podajanja komentarja ali vzpostavljanja konteksta, ampak prej funkcijo obrednega použitja propadlih organskih oblik.

Novi otroci plastičnofantastičnega sveta, ki jih sicer uprizarjajo plesalke, so vse prej kot plesno spretni. Njihovi zibalni gibi so mencajoči in raztelešeni (a hkrati preteči), njihov zamaknjeni pogled pa sporoča kolektivno divjost. Potem ko propadlo junakinjo, prepleteno z njihovimi »maternimi nitmi«, s pomočjo žerjava vzdignejo nad oder, se žerjav sprosti. Nenehno ponavljanje padca bi lahko brali metaforično, vendar v predstavi izpade zelo fizično. Za trenutek nas spreleti, da spremljamo obred javnega mučenja; nato pa se iznad odra spusti šestero čudovito oblikovanih kraljevsko-funky-šik oblek, narejenih povsem iz PVC plastike. Kot bi jo spomin na gala obleko obudil od mrtvih, se junakinja spet prebudi in odide pomerit eno od oblek, čemur se pridruži še peterica zborovskih figur. Ko se preoblečejo v nekakšne matrone, se s stropa spustijo še tri velike plastične embalaže z vodo, kar naposled vodi v popoln razvrat.

Matrone sedaj grgrajo vodo in se z njo polivajo. Plezajo po vrveh, spuščenih s stropa, in se na njih gugajo kot pevske zvezde v videospotih. Drsajo se po mokrih tleh in poskušajo druga drugo spotakniti. Razvrat je vesel, a je v njem tudi nekaj divjega in zloveščega (čeprav se je v tem svetu očitno še vino spremenilo nazaj v vodo). Rdeča luč prežarči oder: morda gledamo hipotetičen konec sveta. A vendar predstava domnevno ne poskuša tematizirati zgolj konca sveta, ampak tudi diskurz o njem. Namreč: bolj ko se približuje konec sveta, močneje čutimo željo po zadovoljitvi tistih želja in sanj, ki nam jih v obdobju reda ni uspelo zadovoljiti. Pa saj bo tako ali tako kmalu konec. Eros-tanatos. 

Predstava se tako konča. Nihče ne umre, ker vse plastične stvari trajajo v neskončnost. Vse se nadaljuje v neskončnost. Temačni pogled na sodobno družbo, strukturiran v nekakšen gibalni argument, se ob koncu predstave dejansko zazdi kot pogled: izjemno kompleksen, a zvedljiv na trenutek.