V mesecu novembru sem si v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica ogledala gledališko predstavo z naslovom Peter Kušter. Peter Kušter je bizarna opereta, ki bi jo definirala “tragikomični muzikal”, zato ker je včasih smešna, velikokrat tragična in večino časa igralci pojejo na odru. Predstava je bila na letošnjem Borštnikovem srečanju nagrajena za prevod iz angleščine. Trajala je eno uro in pol, brez odmora. Predstava se mi je zdela imenitna zaradi scenografije, kostomov in maske. Vsi trije elementi so prispevali k celostno dovšeni izvedbi gledališke predstave, ki je v letu 2017 prejela naziv žlahtna komedija po izboru strokovne komisije.
Igralci so bili oblečeni v črnobelih oblekah, imeli so bel obraz, tako da so zgledali mrtvi in strašni. Med igralci lahko posebej omenimo igralsko in pevsko razigranega Kristijana Gučka. Ostali igralci Ana Facchini, Peter Harl, Gorazd Jakomini, Patrizia Jurinčič Finžgar, Jure Kopušar, Matija Rupel, Marjuta Slamič in Andrej Zalesjak so se izredno spretno kosali z velikim igralsko-pevskim izzvom.
Režiserka je Ivana Djilas, prevajalec Andrej Rozman Roza, kostumografinja Jelena Proković, maskerka pa Tina Prpar. Pomembno vlogo je v predstavi imela glasba. Ta je bila včasih pretresljiva, včasih pa uspavalna, kar je ustvarilo poseben kontrast. Vsi igralci so ves čas peli pesmi v rimi z žalostno vsebino. Pojavili so se tudi posebni učinki, kot na primer: dim, ognjemet, ogromne škarje, bič ter tiktakanje ure na začetku in na koncu predstave, ki simbolizira minevanje časa. Med predstavo je Guček kot konferansje prišel med publiko, hodil po stolih in se pogovarjal z občinstvom.
Vsebina predstave je iz nemške pravljice Heinricha Hoffmanna z naslovom Der Struwwelpeter. Hoffmanova pravljica je namenjena otrokom. Predstava Peter Kušter pa je namenjena odraslemu občinstvu, čeprav si jo ogledajo tudi otroci. Glavni junak je Peter Kušter, otrok, ki se je rodil v družini, ki ga je imela rada, čeprav je bil grd. Peter pripoveduje svojo zgodbo, ki se srečno konča in zgodbo drugih otrok, ki se pa slabo končajo. Liki nimajo usmiljenja do otrok, so kruti in nasilni. Vsi otroci umrejo nasilne smrti, nihče se ne reši, razen Petra Kuštra. Otroci so kaznovani za to, ker ne ubogajo, ko pa umrejo, se starši veselijo, saj si je otrok zaslužil smrti.
Predstava kljub temu nosi neko sporočilo. Otroke želi opozoriti na to, da je treba ubogati starše, sicer se lahko vse skupaj lahko slabo konča. Igra prikaže, kako so mlada življenja upihnjena po nepotrebnem in kaj vse se lahko zgodi otrokom, ki jim ni dano čutiti topline.
Predstava je odlična, še posebej zaradi igre, petja, kostumov, mask, vendar ker mi ni bila všeč zaradi njene vsebine si želim, da bi videla manj tovrstnih uprizoritev.
***
Študentska kritika je nastala pri izbirnem predmetu Slovenska uprizoritvena umetnost v okviru študijskega programa Slovenistika na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.
Nosilka predmeta je red. prof. dr. Katja Mihurko Poniž, asistent Rok Andres.