Zasedba se je zgledovala po kultni londonski skupini The Tiger Lillies in po njeni uprizoritvi Petra Kuštra. Zgodba je prirejena po nemški slikanici za otroke, ki želi na zabaven način opozoriti otroke na vsakdanje nevarnosti. Slikanica je bila že od nekdaj povod za burne diskurze med pedagogi in psihiatri. Bila je tudi prevedena v slovenski jezik, vendar se pri Slovencih nikoli ni zares prijela, verjetno zaradi slabega prevoda. Neke medalje za izvirnost jim pač ne moremo dati, je pa zasedba na oder prinesla nekaj popolnoma novega in zanimivega.
Zgodba o porednih in neubogljivih otrocih, ki se vedno končajo s pošastno smrtjo verjetno niso ravno najbolj primerne za nosečnice polne hormonov ali za novo pečene občutljive mamice, vendar je zabavala večino občinstva, saj je bil smeh gledalcev del predstave. V zgodbo so vključeni otroci piromani, dojenčki, ki umrejo od lakote, ker nočejo jesti juhe, dojenčki, ki padejo v vodo in se utopijo, dojenčki, ki mučijo živali, dojenčki, ki sesajo prst, ki jim ga na to hudobna gospa odščipne. Vsakič se zgodba konča tragično ima pa vedno izrazito jasen moralni nauk. Zgodbo spremlja bend s črnimi klobuki, s klovnsko pobeljenimi obrazi in z raztrganimi gotskimi kostumi. Glasba je udarna, na trenutke preglasna in na čas nerazumljiva vendar gre v uho. Zaradi glasbe na trenutke ni bilo slišati igralcev in veliko povedanega na odru ni prišlo do gledalca.
Kot igralca bi tukaj najbolj izpostavila Kristijana Gučka, ki je vodil to kaotično bizarno opereto. Vzdrževal je pozornost gledalca, hodil med gledalci po sedežih in točno je vedel kaj povedati, da je v gledalcu prebudil zanimanje. Znal je tudi konkretno šokirati gledalce. Naprimer. s kakšnim popolnoma nepredvidljivim strelom iz pištole.
Bizarno opereto je, po prevodu Andreja Rozmana Roze, režirala Ivana Djilas. Za kostumografijo je poskrbela Jelena Prokovič, za scenografijo pa Barbara Stupica. Vsi sodelujoči si zaslužijo pohvale, najbolj pa, po mojem mnenju, kostumografka in scenografka. Kostumi so glede na kontekst popolni in scena je tako zelo raznolika, lahko opazimo oder na odru, zelo različne prostore itd. Uprabljajo tudi domiselne efekte, naprimer pihanje milnih mehurčkov, ko se otrok utaplja. Pohvalila bi tudi igralce in njihovo uporabo lutk. Lutke so dobro zamišljene in inovativne izvedba pa je popolna. Igralec z lutko takrat nastopa oblečen v enak vzorec kot je v tisti sceni na zidu, tako se lahko gledalec bolj osredotoči na lutko. Za konec se bom posvetila še bendu, ki je poskrbel za popolno vzdušje na odru, ne samo z glasbo, tudi s svojo mimiko in grimasami, tudi bend je bil razlog za marsikateri smeh gledalcev predstave, še posebej pri izvedbi solo nastopa, kjer je glasbenik stiskal piskajoče živalice. Za popestritev predstave so poskrbeli tudi s šokiranjem gledalcev, ko so igralci iznenada ustrelili med gledalce konfete ali ustrelili s »pištolo«. Tako so vzdrževali stalno napetost in pozornost gledalcev.
Aplavz, ki se kar ni končal je o predstavi povedal vse, predstava je bila vsekakor nekaj posebnega v vseh pogledih. Ne bi pa predstave priporočala družinam z majhnimi otroci, tudi če se je predstavo oglaševalo, da je primerna za zabavo celotne družine.
***
Študentska kritika je nastala pri izbirnem predmetu Slovenska uprizoritvena umetnost v okviru študijskega programa Slovenistika na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.
Nosilka predmeta je red. prof. dr. Katja Mihurko Poniž, asistent Rok Andres.