Lutkovni koncert, premierno predstavljen na Poletnem lutkovnem pristanu, kjer je od otroške žirije prejel tudi nagrado zlata žirafa, je po svoji formi preprost, a privlačen glasbeno-gledališki dogodek za najmlajše (3+), ki s pesmimi in ugankami Anje Štefan razgrinja življenje (s) travnikov. Zanemariti ne gre tudi dejstva, da forme lutkovnega koncerta pri nas praktično ni. V tej smeri so prizadevanja režiserke Nike Bezeljak edinstvena. Tako kot že v lutkovnem kabaretu Čuk na palici iz leta 2015, v katerem je Bezeljak z isto ekipo nastopajočih – animator Miha Bezeljak in glasbeniki Laura Zafred, Matic Smolnikar, Rok Felicjan in Aleš Zorec, ki so tudi soavtorji glasbenih aranžmajev – z lutkami in glasbo oživil protagoniste iz pesmi Svetlane Makarovič, tudi v lutkovnem koncertu Dobro jutro, travnik spaja koncertne, scenske in animacijske prvine v uprizarjanju uglasbenih pesmi, z Lauro Zafred (tudi avtorica glasbe) in Miho Bezeljakom kot animatorjema in pevcema v ospredju ter z ostalimi na različnih inštrumentih v »klasični« koncertni postavitvi v ozadju.     

Bezeljak v logično in skladno celoto poveže doslej še neuglasbene, nekatere še neobjavljene otroške pesmi in uganke Anje Štefan ter jim vzporedno priključuje lutkovne in scenske elemente, o katerih pesmi in uganke govorijo. Dobro jutro, travnik tako predstavlja različne rastline in živali ter vzpostavlja podobo travniške pokrajine in njenega živahnega vrvenja z enakovrednim prispevkom na besedni, zvočni in vizualni ravni. Senzibilnost jezika in opazovanja ter opisovanja Anje Štefan, njena bogata zvočnost pesmi, polnih drobencljanja, topotanja, nežnega prhutanja, kot na primer v »'Tk, tk, tk' hitijo/drobcene nožice« v pesmi Rosa, ustvarjalci organsko prelijejo v ritem, melodije in slikovitost glasbene pokrajine, ki z različnimi inštrumenti in zvočili evocira utrip raznolikih bitij in vzdušje med travniškimi bilkami in naokrog. Z zaporednim predstavljanjem raznolikih rastlin in živalc ter drugih elementov narave uprizoritev postopoma gradi scensko pripoved oziroma, točneje, vizualno-zvočno podobo kot s koščki sestavljanke, katere slika postaja podrobnejša, celovitejša in bogatejša. Med pesmi vstavi tudi uganke, s katerimi Bezeljak in Zafred neposredno nagovorita gledalce in jih zlahka pritegneta v interaktivno komunikacijo.

Lutkovni koncert goji predvsem dojemanje blagega pogleda, čuječega opazovanja, pozornosti do drobnega in odnos do narave brez presojanja ali specifičnega nanašanja na človeški svet. Konec koncev pa so to tudi kvalitete, ki jih v današnjem svetu primanjkuje.

Ob glasbeni dinamiki in premenah, ki jih prinesejo uganke, je lutkovni koncert sestavljen v pretežno konstantni premočrtni dramaturgiji dodajanja elementov, s katero se izgrajuje nežno živahna podoba travniškega okolja – tu so zvončki, trobentice, regratove lučke, detelje pa miške, kačji pastirji, metulji, komarji, čebelice, ježki, pajki, polži in žabice ob mlaki – vendar se ta v predstavljanju preproste vsebine naposled nekoliko izpoje. Format kratkih pesmic in ugank se tu prelije v nekaj daljših skladb, ki iz skupnostnega scenskega oblikovanja travniške slike izstopajo kot samostojne zgodbe in kjer srečamo tudi eno človeško bitje, ter se v tej razdrobitvi konsistentne scenske ideje razživi predvsem v koncertni formi, čeprav lutkovni elementi ne izginejo. Nasploh pa lutkovni koncert animacije ne razvija v kompleksnejših rešitvah, temveč večinoma s preprostimi scensko-lutkovnimi elementi v gibanju, kar je prav mogoče del idejne celovitosti, ki ustreza predstavljeni snovi in splošnemu tonu lutkovnega koncerta, ali pa morda kontingenca produkcijskih okoliščin, o čemer je še bolj na mestu vprašanje glede likovne podobe Ajde Sitar, ki je s travnatimi otočki, rastlinami iz blaga in z različnimi lutkami bližje neizstopajoči vsakdanjosti naravnega kot čarobnosti ali presenetljivosti domišljijskih svetov.

Ob tem lutkovni koncert Dobro jutro, travnik z uprizoritvenega vidika deluje manj ambiciozno, če takšna perspektiva ni pretirana, saj gre še vedno predvsem za lutkovni koncert; a koncert, ki se jasno umešča v uprizoritveno zasnovo. Ne nazadnje je že njegovo vsebinsko izhodišče bistveno bolj preprosto kot recimo v lutkovnokabaretnem Čuku na palici, ki je v fragmentarni dramaturgiji razigrano raziskoval animacijsko-uprizoritvene možnosti lutk iz kovčka in preigravanje karakterjev živalskih likov z raznolikimi osebnostnimi usmeritvami. Pri pesmih o travniku je značajske dinamike na splošno manj – čmrlj se resda posmehuje garaškim čebelam, lena žaba si želi barčico, ki bi ji jo naredil nekdo drug, počasen polž se odpravi okoli sveta – a idejne, čustvene in problemske amplitude se tu umaknejo pritajeno umirjeni živahnosti in lutkovni koncert goji predvsem dojemanje blagega pogleda, čuječega opazovanja, pozornosti do drobnega in odnos do narave brez presojanja ali specifičnega nanašanja na človeški svet. Konec koncev pa so to tudi kvalitete, ki jih v današnjem svetu primanjkuje.