Nekdanji cimri, Anne, Johannes in Eddi, vsi v zgodnjih šestdesetih, se iz finančne stiske, osamljenosti in v spomin na dobre stare čase po dobrih 35 letih znova selijo v skupno stanovanje. Poskus obnovitve skupnega življenja, ki je nekdaj vključevalo sedenje v kuhinji do poznih nočnih ur, filozofiranje o bogu, politiki in svetu ter poslušanje uspešnic ob kozarcih rdečega vina, se ob stiku s povsem drugačnimi nazori trojice mladih sosedov razkrije kot preživet in neskladen s sodobnim načinom življenja. Nasprotno se Barbara, Katharina in Thorsten, predani študentje v zgodnjih dvajsetih, namesto brezskrbnim zabavam posvečajo kariernim ciljem in v svojih sosedih prepoznavajo spodletelo prihodnost, ki si je zase ne želijo. Rezultat konfliktnih življenjskih stilov je medgeneracijski in medsosedski spor, ki šele v stiski omogoči ponovno presojo vrednot, predsodkov in življenjskih načrtov vseh vpletenih. Ustvarjalna ekipa z režiserko Tijano Zinajić na čelu si pri postavitvi te sodobne komedije, nastale po istoimenskem filmu Ralfa Westhoffa, v gledališki priredbi Jürgna Popiga in prevodu Anje Naglič dovoli nekaj ustvarjalne svobode; z dopisom začetnega prizora in z izstopi iz kohezivnega dramskega poteka, ki v obliki monoloških prekinitev uvajajo dialog z gledalcem, izpostavi protagonistko Anne (Nataša Tič Ralijan) kot nosilko narativne vezljivosti. Njene kontekstualizacije dramskega dogajanja prizore pretvorijo v spominske rekonstrukcije, s čimer potencirajo njihovo nostalgičnost in sprejemljivost prikazanih družbenih konstelacij.

Razporeditev prostora, ki izhaja iz besedila in ključno določa njegovo osnovno premiso medgeneracijskega konflikta, uspe z raznolikimi barvnimi in slogovnimi konteksti dveh skupnostnih bivanjskih enot učinkovito določiti karakterizacijo protagonistov in njihovih (skoraj povsem) nestičnih svetov; na eni strani so tu študentje, kostumsko odeti v nevtralne pastelne odtenke, ki se drenjajo v razosebljenem, sterilnem stanovanju, določenem zgolj z golimi kovinskimi ogrodji; ta ustvarjajo relevantno podobo utesnjenosti in prostorske stiske, poleg naslavljanja bivanjske realnosti mladih pa sugerirajo tudi opustošenost njihovega eksplicitno individualističnega sveta, usmerjenega k pragmatizmu in nenehni produktivnosti. Vertikalna razporeditev postelj vizualno riše diktat ciljne usmerjenosti k napredku, v katerem leži strah pred negotovo prihodnostjo: njihova nenehna potopitev za knjige, telefone in računalnike sugerira odvisnost od institucij in ujetost v primež tehnokulture, ki potencira njihovo socialno izolacijo in osamljenost (scenografija Darjana Mihajlovića Cerarja). Izrazito nasproten je svet starejših; odeti v rožnate, barvno nasičene kostumske odtenke z rahlim pridihom infantilnosti (kostumografija Matica Horvata), si trije zrelejši sostanovalci ne dovolijo premora od zajemanja življenja s polno žlico: v nenehnem žuranju, popivanju in plesanju leži nagnjenost k idealiziranemu pogledu na svet, ki se zdi kot subtilno tragičen poskus obrambe pred tem, da bi v sebi videli »dolgočasne penzioniste« in se tako zaščitili pred soočenjem z lastno minljivostjo in realnostjo nezavidljive ekonomsko situacije, ki jih druži. Eteričnost tovrstne romantične naravnanosti krepi odprtost in nezamejenost njihovega stanovanja. Tega razpoznavno določa zgolj miza – kot družabni, kolektivni element in jedro njihove skupnostne dinamike.

Polarna prostorska ločenost med ostarelimi in mladimi potencira medgeneracijske trke, hkrati pa dopušča dovolj prostora za komično režijsko poantiranje posameznih mizanscenskih premikov, časovnih preskokov in generacijsko zaostrenih interakcij.

Polarna prostorska ločenost med ostarelimi in mladimi potencira medgeneracijske trke, hkrati pa dopušča dovolj prostora za komično režijsko poantiranje posameznih mizanscenskih premikov, časovnih preskokov in generacijsko zaostrenih interakcij. Igra, ki z modifikacijo pantomime ob spremljavi zvočnih učinkov imaginativno poustvarja zidove, vrata in druge scenske elemente, postane nosilka onstran realistične vzpostavitve prostora, ki pomenljivo naslavlja fiktivnost in premičnost poustvarjenih mej. Hkrati omogoča prekrivnost stanovanj, s čimer ustvarja sugestijo podobnosti njihovih zablod. Izpostavitev posameznih prostorov podpira izmenična osvetljava, ki tudi s temo pridodaja k montažnemu režijskemu učinku minevajočega časa (oblikovalec svetlobe Boštjan Kos). Tu so še zvočni efekti, ki poustvarjajo zunanji svet in mikro stanovanjsko enoto umeščajo v širšo socialno shemo. 

Žanrska ločenost posameznih igralskih pristopov uspe z artikulirano skupinsko karakterizacijo, ki ne zanemari niti prepoznavne (in pogosto komične) gibalne podobe, potencirati trk idealističnih hipijev in karierno usmerjenih, konservativnih študentov. Trojica mladih igralcev (Veronika Železnik, Kaja Petrovič, Nejc Jezernik) učinkovito parira priznanim igralskim imenom (Nataša Tič Ralijan, Jožef Ropoša, Tomo Tomšič) in kljub rahli šablonski karakterizaciji, ki jo ustvarja že samo besedilo, like polni z dobršno mero individualnih karakternih nians, previdno ostajajočih znotraj razpona pripadajoče skupnosti. S poudarkom na sodobnem žargonu kot izviru komičnega, z občutkom za plasiranje elementov situacijske in karakterne komike režija učinkovito opomenja dialoško komičnost in jezikovno duhovitost medosebnih konfliktov. Pri tem pušča dovolj prostora za pomenljiva, besedilu lastna premišljevanja o tem, kako se je družba spremenila v zadnjih 35 letih (kaj pomeni biti mlad danes in kaj je to pomenilo v sedemdesetih), hkrati pa te premisleke prepleta s konkretnejšimi problemskimi žarišči sodobnosti, kot so medgeneracijski prepad, strah pred prihodnostjo, skokovite cene najemnin, preživetje in uspešnost v potrošniški družbi, previsoke zahteve izobraževalnega sistema, revščina v starosti in alternativne oblike skupnostnega življenja. Čeprav jih režija obravnava precej lahkotno, torej predvsem kot žarišča komičnega, največ poudarka nameni morda še najpomenljivejšemu spravnemu koncu, ki pripadnike nasprotnih taborov združi v medsebojni pomoči in tako ustoliči solidarnost kot temeljno socialno vrednoto.