Predstava TV-mreža, nastala po filmskem scenariju Network iz leta 1975 avtorja Paddyja Chayefskega, govori o tragičnem junaku, televizijskem voditelju Howardu Bealu (Mitja Vastl), ki se mora zaradi slabe gledanosti informativne oddaje posloviti od svojega dela. Na programu v živo napove, da bo storil samomor, vodja produkcije programa Diana Christiensen (Katarina Stegnar) pa se odloči, da bo Howardovo zgodbo izkoristila in tako povečala gledanost televizijske hiše UBS. Beale zaradi svoje iskrenosti in ranljivosti postane televizijski prerok, a hkrati tudi sredstvo, ki gledanost oddaje znatno povečuje, vse dokler ta preroški norec ne pove preveč.

V Spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča se znajdemo v zadušljivem prostoru, pred nami stojita televizijski studio in barska miza, okoli njiju pa nekaj kamer, ki dogajanje na odru prenašajo v živo na televizijske ekrane na zadnji steni odra (režiser videa je Tomo Brejc). Posnetki obrazov, gibov in zrcalnih odsevov na odru se neposredno predvajajo na pomnoženih televizijskih ekranih. Tako predstava TV-mreža meša scenografijo cyberpunkovske estetike (oblikovalka prostora je Greta Godnič) z modo sedemdesetih let (kostumografinja Neli Štrukelj). Filtri, s katerimi so nasičeni posnetki na ekranih, pa deloma spominjajo tudi na instagramovsko fotografsko estetiko.

Predstava v režiji Matjaža Pograjca zvesto sledi scenariju oziroma gledališki adaptaciji scenarija, ki ga je za oder priredil Lee Hall. V ospredje tako kot v filmu stopi Diana Christiensen, ki jo Katarina Stegnar odigra izjemno suvereno. V želji po vse večjem uspehu televizijske hiše UBS manipulira s svojimi sodelavci in se zaplete z vodjo informativnega programa Maxom Schumacherjem (Matej Recer). Kadri, ki se osredotočajo na njuno intimo, se vse bolj pomikajo v zaodrje, na hodnik gledališča in na dvorišče, tako da oder pred nami velikokrat ostane prazen. Medtem si lahko na ekranih v živo ogledujemo posnetke igralcev zunaj štirih sten gledališke dvorane. Predstava se v formi igra s konceptom živega in posredovanega, telesa nam približuje s kamero, a jih prav s tem posrednikom ponovno oddaljuje. V njej se pred nami vseskozi pojavlja paradoks pomena »v živo«, saj je za gledališče že od nekdaj značilna živost tukajšnjosti in zdajšnjosti, s snemanjem pa dogajanje na odru stopi korak v posredovano.

Predstava se v formi igra s konceptom živega in posredovanega, telesa nam približuje s kamero, a jih prav s tem posrednikom ponovno oddaljuje. V njej se pred nami vseskozi pojavlja paradoks pomena 'v živo', saj je za gledališče že od nekdaj značilna živost tukajšnjosti in zdajšnjosti, s snemanjem pa dogajanje na odru stopi korak v posredovano.

TV-mreža se med drugim ukvarja z vplivom televizije na resničnost. Ko Beale v oddaji pozove ljudi, naj izkričijo svoje frustracije skozi okno, se to dejansko zgodi. Poleg tega je Bealova informativna oddaja eden od primerov, ko medijski prostor postane filter za neizgovorjene frustracije belega ameriškega moškega, njegovi monologi, polni norosti, se slišijo kot knjige za samopomoč ali izpovedi nezadovoljnega ter odtujenega človeka, ujetega v kapitalističnem vsakdanu. Beale spominja na sodobnega influencerja, s to razliko, da resnica, ki jo izgovarja Beale, ni zrežirana. Čeprav ljudje postmodernega skepticizma vedno bolj težimo k vse večji resničnosti in avtentičnosti posredovanih informacij, gledanost oddaje pade takoj, ko Beale na televiziji razkrije ameriške korporacijske posle s Savdsko Arabijo in se osredotoči na odpuščanje delavcev iz tovarn. V resnici nihče ne želi biti priča pravi Bealovi blodnji, Bealova blodnja namreč mora biti zrežirana. In ker Beale ne ustreza kategorijam resničnosti, ki jih želi slišati občinstvo, tragično propade. Zgodba o Bealu je torej zgodba o povratni zanki med tistimi, ki informacije konzumirajo, in njihovo produkcijo.

Kljub vsemu pa gledališka predstava popolnoma izbriše občinstvo in predenj postavi četrto steno, tako da nikoli nismo zares nagovorjeni. Četudi je nagovor gledaliških likov namenjen občinstvu, se ta ves čas posreduje skozi kamero. Predstava pozablja na potencial gledališča, ki tako kot socialna omrežja ali spletne platforme predstavlja in ustvarja skupnost, ki povratno vpliva na produkcijo medijskih vsebin. Če se navežem na delo McKenzieja Warka Capital is Dead, je za informacijsko dobo značilno, da brezplačne medijske vsebine pravzaprav kompenziramo z lastnimi podatki, prostim časom in nadzorom. S tem pa ponovno usmerjamo tok ponudb, ki nam jih predlaga internet. Komodificirane informacije in naš način preživljanja vsakdana so tako nenehno zvezani, a predstava žal na to vez pozabi. Tako smo kot občinstvo obsojeni na enostranski prenos dogajanja na odru in kot soudeleženci skupnosti izvrženi iz gledališkega jezika ter obsojeni na pasivni pogled od zunaj.

Tudi spekulativnim dimenzijam gledališča, kot sta avra prisotnosti in akumulacija energije, se gledališka predstava TV-mreža na račun forme odreče. Energija teles in igralcev se razprši, odnosi med njimi delujejo shematično, predstava spominja predvsem na zelo dolg spektakel, ki pa proti koncu gibalno in koreografsko vse bolj popušča in razpada. Predstava je namreč ustvarjena zelo velikopotezno, zahteva ogromno koordinacije premikanja kamer in koreografiranja giba, saj so se igralci in igralke morali istočasno osredotočati na občinstvo, kamero ter na drug drugega. Na račun gledališke tehnike je zato razpadla kakovost igre, medsebojni donosi so ostali neprepričljivi, dogajanje na odru pa izjemno oddaljeno. Nekateri prizori so zaradi razpršenosti fokusa izjemno patetično in pretirano ekspresivno odigrani, spet drugi so zaradi medosebne distance ostali na površini. Jezik filma se torej ni pretvoril v jezik gledaliških znakov, temveč je ostal ujet v nenehnem prelivanju med ne-gledališčem in ne-zares-televizijo. Zaradi omahovanja med tem, ali jo bolj zanima forma ali vsebina predstave, se je TV-mreža pretopila v kaotičen spektakel.

Čeprav TV-mreža govori o duhu časa sedemdesetih let prejšnjega stoletja v Ameriki, so zametki nekaterih tem v predstavi še vedno aktualni. Predstavlja premislek o poplavi medijskih novic in informacij, ki postajajo rezultat vse večje konkurenčnosti med zasebnimi medijskimi hišami in kjer postane informacija komodificirana ter reducirana na produkt za konzumiranje. Shizofreni posameznik, ki se znajde v tej kaotični mreži kanalov in informacij, nima več kazalnikov, ki bi mu pomagali razbrati, za kaj naj se odloči. Hkrati se predstava sprašuje, kaj sploh pomeni prodati svojo avtentičnost, če je ta popularna zgolj takrat, ko jo odobravamo na drugi strani ekranov. TV-mreža pa med drugim podaja moralistični podton, ki uporabnike socialnih omrežij opozarja, da spletne platforme, socialna omrežja in resničnostni šovi sicer na videz brezplačno ponujajo kanale za izražanje in promocijo samega sebe, v resnici pa s tem tako norca kot čistega razumneža izkoristijo za lasten profit. Žal je vso to aktualnost moč prepoznati že po ogledu izvirnega filma Network, zato gledališka adaptacija deluje skorajda odvečno, saj pozablja na potencial gledališča kot svojevrstnega medija, pri katerem imata občinstvo in dogajanje na odru prav posebno soodvisno vez, drug na drugega lahko močno vplivata in ustvarjata razmere za ustvarjanje skupnega sveta, kar naj bi v svojih idealističnih predpostavkah predstavljal tudi internet sam.