Na začetku je bil zbor. In nato je postopoma iz zbora-množice izstopil posameznik in postal junak. Nato še eden. In še eden. Pa je postopoma vloga zbora začela ugašati. A naj bo dovolj (pre)hitrega pregleda zgodovine gledališča. Za zadnji projekt Dragana Živadinova Odilo. Zatemnitev. Oratorij, ki je premiero doživel aprila letos (in usoda je hotela, da se premiera zgodi na Hitlerjev rojstni dan), lahko rečemo, da v celoti poskusi vrniti glas zboru: junaki so tisti, ki so v manjšini oz. jih ni.
Uprizoritev je nastala na podlagi filozofske drame Odilo, ki jo je napisal Peter Mlakar. Kot je bilo že poudarjeno v člankih in kritikah, gre za dramo, ki premišljuje absolutno zlo, zlo, ki ga pooseblja fantom pod imenom Odilo Globočnik. Gre za enega izmed Hitlerjevih ljubljenčkov, za tistega, ki naj bi se domislil industrije smrti oz. kot se je ob napovedi uprizoritve govorilo: Odilo Globočnik, »Hitlerjev klavec slovenske krvi«.
Pri uprizoritvi je Živadinovu z dramaturgijo pomagala Tery Žeželj, s t. i. introvizijo je pomagal Janez Pipan. Po besedah Živadinova sta se s tem poskusila izogniti fenomenu drame, »torej da človek, ki je med drugim zaslužen za izum koncentracijskih taborišč, ne bi postal junak drame«. V ospredju uprizoritve je zbor, še več, v prvi polovici ima zbor edino vlogo. Gre za zbor kot množico-zasedbo (seznam celotne zasedbe je na voljo tu), združeno za isti cilj: izkopati ime Odila Globočnika - Globusa (kot so ga klicali), toda kot se kasneje tudi pokaže, gre hkrati še za uboj in pokop istega imena. Jasno, na simbolni ravni.
Druga polovica uprizoritve pa je tista, v kateri Odilo nastopi ne samo v besedi, ampak tudi v mesu. Mesto njegove prisotnosti na odru zasede Jure Henigman, ki gledalcu poskusi prikazati zlo – in to tako, kot si večina ljudi zamišlja, da je zlo dejansko videti. Kot nujna se poleg izgovorjene zlobe pokaže tudi ekspresivna obrazna mimika, ki deluje kot nekakšna koreografija. Toda druga polovica se od prve ne razlikuje zgolj po odsotnosti/prisotnosti naslovne podobe/lika, temveč predvsem po tehnično-izvedbeni plati. Če je prej zbor imel edino vlogo, se zdaj zgodi sugestija izstopa treh junakov: postopoma, prvi je Heinrich Himmler (Željko Hrs), se pridruži mu Odilo Globočnik (Jure Henigman) in na odru sta dva zborovska iztrganca. Kmalu se jima pridruži še Franz (Primož Bezjak). V tem pogledu, ki mu recimo kar kronika, saj gre pri stopanju v ospredje vsekakor za sosledje, se pred nami morda odvije kratka lekcija o antičnem gledališču, o tem, kako se je rodil junak.
A ponavljam: ostane pri sugestiji. Vse ostaja (in tudi mora) na robu med zadrževati se v množici-zboru ali stopiti vstran, naprej. Tako imenovani junaki ostajajo na robu zbora, nikoli se ne prelevijo v individuum, kar je tudi, kot omenjeno zgoraj, eden izmed ciljev predstave.
Scenografija in kostumografija, ki jo podpisuje Dunja Zupančič, se prilegata duhu predstave, menim tudi, da na odločilen način soustvarita atmosfero. Gre za klasično estetiko Živadinova, v kateri se (z)godi igra simbolov. Železna konstrukcija ptiča vsekakor spominja na grb Tretjega rajha. Gre za orla, ki šele, ko Odilo stopi na oder, zaživi, razpre svoja krila. Povezava ni naključna, cesarstvo absolutnega zla lahko (o)živi le, če vodilna mesta zasedajo poosebitve absolutnega zla. Drugi simbol, ki opozarja nase, je globus, bodisi kot del scene bodisi kot del kostumov – všit (natisnjen) je na trakove, ki jih zbor nosi na levi rami, tako kot so nacisti nosili trakove s svastikami. Njegov pomen je verjetno dvojen: Globus kot vzdevek poosebitve absolutnega zla, hkrati pa napoved oz. z današnjega stališča bi lahko rekli, da gre za opozorilo, kam bi se zlo lahko razširilo. Čez ves svet, Globus čez globus.
Zanimiv občutek pri gledanju ustvari že samo prizorišče. Dvorana, kjer se po navadi odvijajo koncerti, se zdaj spremeni v oratorij, v prostor, kjer zbor na nek način opravlja svojo molitev. Pri tej oznaki ne gre samo za prostor, temveč tudi za drugi pomen oratorija, za glasbeno obliko dramskega svetega besedila (morda molitev, s katero zbor obudi Odila?). Tako je uvertura v oratorij močno bobnanje Jana Kmeta, ki sprva narekuje ritem uprizoritve, a kasneje ponikne, svoje pa doda tudi Oktet Filozofske fakultete (Žan Augustinčič, David Farčnik, Blaž Fideršek, Matej Kurinčič, Andrej Novinec, Juš Šoltes) pod vodstvom dr. Tjaše Ribizel.
Čeprav se po besedah ustvarjalcev predstava z zgodovinskimi vprašanji ne želi ukvarjati neposredno, pa to temo želi načeti. Kot pove Pipan »[bi bila] potrebna neka akcija, da bi se v Sloveniji začelo ponovno pisati, govoriti in misliti o zločinih nacionalsocializma in tudi o kolaboraciji kot o kolaboraciji v zločinu, ne kot nacionalni izdaji«. Vpeljava zbora v tej luči ni samo prikladna, temveč predvsem smiselna poteza. S čim drugim pa poskusiti prebuditi gledalčevo kritično misel, če ne z orodjem, ki po Brechtu velja za enega izmed potujitvenih efektov?
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.