Delo, ki ima v slovenskem prostoru zdaj že status klasike, je na oder postavil mlad režiser Jan Krmelj z dramaturško pomočjo Katje Markič, oba pa sta se tudi podpisala kot avtorja priredbe. Omeniti je namreč treba, da sama uprizoritev ne sledi povsem izvirnemu tekstu, a kljub temu dobro zaobjame neobičajnost, izvirnost in ludistično stilno določenost, značilno za Jesihovo pisanje.

Skozi ceremonial (v luči uprizoritve mu recimo »Rojstvo jezika, rojstvo kulture«) nas v slabih dveh urah povedejo tri mlade igralke, Eva Jesenovec, Mia Skrbinac in Saša Pavlin Stošić, ki se s svojimi odrskimi dvojnicami Evo, Mio in Sašo Činkole na zelo živ način vživijo v celo mnoštvo situacij in predvsem v nemalo takšnih z močnim življensko-intertekstualnim nabojem; skratka, situacije, s katerimi se je, glede na odziv občinstva iskreno rečeno, poistovetil vsak gledajoči. Upam si trditi, da so svoje delo omenjene nastopajoče opravile z odliko – delo pravim zato, ker takšna organska prelevitev iz vloge v vlogo, kakršni smo bili priča, zahteva velik napor. A delo pravim tudi zato, ker bi težko govorili o igri, vsebini ali klasičnem dramskem narativu. Edina igra, ki je bila pred gledalci, a se hkrati izmuzne vsakršni možnosti sojenja, je bila igra jezika.

Edini narativ v uprizoritvi je jezik. Temu dobro sledi postavljenja scenografija (delo scenografinje Karin Rajh), ki na prvi pogled deluje stroga v omejevanju, kaj je in kaj ni več gledališki oder. Pa vendar tekom uprizoritve minimalne scenske spremembe pokažejo, da ta strogost ni tako stroga – če je oder ob straneh omejen z ograjami in spredaj, recimo s prvo vrsto občinstva, se obe omejitvi razblinita: prva, ko Mia Činkole spleza za ograjo in se uleže na tla, druga pa čisto na koncu, ko gledalci s končnim ceremonialom postanemo vpeti v uprizoritev. Občutku, da se scena sama razstavlja, nekako od-meji, ter s tem daje prostor jeziku oz. je jeziku pokorna, se nisem mogel izogniti. Pohvaliti je treba tudi glasbene točke, ustvarjene s strani dua Silence. Uglasbila sta tri Jesihove pesmi in eno pesem Osipa Mandelštama (na voljo za poslušanje tu), in sta s tenkim posluhom ustvarila nežen in zapeljiv zvok, kjer je v ospredju še vedno pesniška beseda, s tem pa tudi jezik, njegov narativ in igra.

Veno Taufer ob prvi uprizoritvi (1974) te Jesihove drame zapiše, »da jezik živi svoje življenje, predstavlja svojo samostojno resničnost, se izpričuje kot lastna vsebina, …« (Naši razgledi, 1974, št. 4). Prijetno dejstvo, ki ga na tem mestu moram izpostaviti, je, da sodobna priredba brez težav s svojimi predrugačenji in ostalimi vložki ohrani vse poglavitne lastnosti izvirnika. S tem se ustvari neka drugačna celota, celota, za katero bi rekel, da se giblje med nostalgijo in sodobnostjo. Ustvari se namreč korespondenca med nekdanjim, recimo mu Jesihov čas, in sodobnostjo, recimo ji Krmelj/Markič čas. Materialne okoliščine so se sicer spremenile, vendar vprašanje, ki si ga sodelujoči v predstavi odkrito postavljajo, ostaja enako: kateri so bili temelji kulture takrat in kateri so danes? Tako skladba slovenske popevke, ki je zarezala v dogajanje ob rojstvu jezika korespondira z nastajajočo trap in trash kulturo v Sloveniji (gl. Matter, Smrt boga in otrok, ipd.), malce starinski kostumi nastopajočih (delo kostumografinje Špele Eme Veble) z že izoblikovano kulturo hipsterstva, politične boje v SFRJ (veličina srbskega naroda proti majhnosti slovenskega, česar se dotakne Jesih v izvirniku) pa v nekem, po mojem mnenju pomembnem oziru, nadomesti današnja politika slovenskega kulturnega ministrstva, ki vztrajno iz mandata v mandat krči sredstva predvsem nevladnim organizacijam, ob kar se v uprizoritvi prav tako obregnejo.

Kot zapiše režiser, moramo danes govoriti o Jesihovem tekstu kot o » … [ikoni], ki obstaja zgolj tako, da se nenehno uničuje in se ne zadovolji z nobeno stalnostjo.« Ravno temu, »nezadovoljitvi z nobeno stalnostjo«, uspe slediti priredba Jana Krmelja in Katje Markič. Natančneje – uspe ji slediti v že zgoraj omenjeni ludistični maniri, ki sugerira vse možnosti interpretacije, a hkrati nobene. Na koncu se kot grenak sadež resnice izkaže, da je vse skupaj le igra jezika, tudi mi. 

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.