Predstava Čakalnica je rezultat večletnega raziskovalnega projekta režiserja in performerja Ivana Lobode, ki se je pogumno podal v proces žalovanja in obujanja kolektivnega spomina znotraj določene skupnosti – v tem primeru skupnosti bogomilov, ki so bili prisotni na področju Srbije, Bosne in Hercegovine ter Črne gore med 12. in 15. stoletjem in so hranili gnostično izročilo, ki so ga med drugim upodabljali tudi na nagrobnih kamnih, t. i. stečkih, na katerih še dandanes opažamo motive sonca, zvezde, polmeseca, spirale, jelenov, koles in bojevnikov z razprostrto dlanjo. Izhodišče Lobodove raziskave je poleg preučevanja stečkov in nagrobnih napisov tudi pesniška zbirka Kamniti spalec bošnjaškega pesnika Maka Dizdarja, ki je izšla leta 2023 v slovenskem prevodu. Njegove pesmi predstavljajo preplet krščanske kulture, islamskega misticizma in bogomilskega izročila srednjeveške Bosne, v katerem lahko ob prepletu makrokozmosa in mikrokozmosa prisluhnemo zgodbam mrtvecev, ki »za nazaj« motrijo svoje življenje. Življenje in smrt, eros in thanatos, izpoved in tišina se tako prepletata skozi poezijo, ki jo je v sebi začutil tudi performer Ivan Loboda – njen nagovor pa je najprej umestil znotraj videoinstalacije, projicirane na masivni betonski nagrobnik, ki jo je v nadaljevanju nadgradil v performans, ki govori o izgubi, odpuščanju in zaznavanju časa, ki je relativen glede na to, ali ga motrimo skozi oči mrtveca ali skozi telo človeka, ki v določenem trenutku žaluje in čaka na smrt. Predstava Čakalnica je tako nadgradnja performansa Kamniti spalec, v njej pa Loboda izjemno počasi in subtilno prodira v percepcijo žalujočega sodobnega »bogomila«, ki se nahaja v temi nevednosti, zapisan neznanemu in smrti, hrepeneč po vsakem izvoru svetlobe, ki se nahaja v daljavi in ki obeta izkušnjo onstranstva in ekstaze.

Predstava se začne pred vhodom v Gledališče Glej, ko moderatorja razdelita obiskovalce v več skupin po osem ljudi in vsako posebej zaporedoma povabita v notranje prostore. V prvem prostoru je betonski oltar, ki se ob predvajanju nagrobnih epitafov bogomilov spremeni v svojevrstni steček: posebnost nagovorov, ki jih prebiramo v temi, je v tem, da so zapisani v prvi osebi ednine (za prevod iz bosanskega jezika je poskrbel pisatelj in kritik Muanis Sinanović) kot življenjska zgodba mrtveca, ki je živel v 13. ali 14. stoletju in ki povzema svoje izkušnje, obžalovanja, spoznanja pa tudi želje, ki so ostale neuresničene oz. nezadovoljene. Iz njih razbiramo življenjsko globino, balkanski melos pa tudi južnoslovanski humor, skozi katerega prodira borbena ostrina »inata«, trmastega kljubovanja življenjskemu realizmu zavoljo prevladujoče intuicije in duhovnih aspiracij človeka, ki po smrti pridobi novo podobo – tako v očeh žalujočega bližnjega kot v očeh samega sebe … Loboda ta kontrast med živim in mrtvim, prisotnim in odsotnim, zvokom in tišino lepo uprizori v nadaljevanju predstave, ko se gledalci posedejo na stole in se prepustijo igri svetlobe in senc – a pred tem morajo čez dolgo in mučno doživetje teme. Takrat imajo tudi precej časa, da v sebi »premeljejo« prebrane napise in jih ob zvokih instrumentalne ambientalne glasbe »prepišejo« v svoja razmišljanja o življenju in smrti. Glasba (Denis Beganović) predstavlja zanimiv preplet inštrumentov, ki poslušalcu vzbujajo najrazličnejše asociacije – od zvokov, ki močno spominjajo na izseke iz posameznih pesmi Pink Floydov pa do t. i. belih šumov in zvokov, ki oponašajo kombinacijo gradbenih strojev, delikatnih činel in subtilnih brenkal. Gledalec se tako v trenutku spremeni v lebdečo monado, ki se zave, da se nahaja nekje v prostranem vesolju, daleč od planeta Zemlja, in sluti, da se mu bo zgodilo nekaj »nadzemeljskega« – zlasti prva skupina, ki največ časa preživi v dvorani, lahko v sebi močno ozavesti občutja primarne zapuščenosti s strani matere ali svojega osončja ter obenem ozavesti hrepenenje po kakršnem koli izvoru svetlobe in toplote. 

Kontrast med živim in mrtvim, prisotnim in odsotnim, zvokom in tišino.

Ko čas mineva, se opazovalec zave, kako zelo je v vsakdanjem življenju zasičen z nepotrebnimi in balastnimi informacijami in kako blagodejno nanj pravzaprav vpliva odsotnost besed in pomenov. Zave se tudi lastnih strahov, od katerih sta morda najizrazitejša strah pred lastno smrtjo in izničenjem ter želja po dotiku – dotiku česarkoli, tudi če gre za dotik bitja iz druge galaksije ali za dotik mrtveca … ali zgolj naključni dotik s strani sotrpina, ki sedi nekje v bližini. Za prosojno zaveso, ki se nahaja pred njim, lahko zasluti izjemno šibke izvire svetlobe, ki se pojavijo tu in tam ter kmalu izginejo, dokler se pred njimi ne pojavi performerjeva silhueta, ki resnično deluje kot prihod bitja neznanega izvora in neopredeljivega spola, ki v znak pozdrava razpira dlan, kot jo razpira bogomil na stečku v muzeju v Stolcu. Šele ko performer skozi serijo gibalnih variacij nakaže igro svetlobe in senc ter potrga prozorno pregrado, ki ga ločuje od gledalcev, lahko zaznamo, da je videti kot eden izmed nas, sodobnik iz 21. stoletja, ki je preveč fokusiran na dogajanje v glavi, namesto da bi se osredotočil na dogajanje v telesu. Ta sodobnik nas subtilno povede skozi vse štiri arhetipske elemente, o katerih so razpravljali tako stari Grki kot kabalisti, ter spotoma dregne še ob posamezne citate in motive iz Biblije (»prah si in v prah se povrneš«, »preoblikuj me po svoji podobi« itd.).

V nekem trenutku prinese na oder posodo z žlahtno zemljo, ki jo pred obiskovalci potrese na tla in jo oblikuje v glavo, roke in trup, nato pa v nadaljevanju zvije v plastični ovoj, ki deluje kot truplo, ki ga v različnih pozah prestavlja po stolih. Zdi se, kot bi pet življenjskih zgodb, ki smo jim bili priča na virtualnem spomeniku na začetku predstave, dobilo svojo podobo, obliko pa tudi svoj zaključek – skozi proces žalovanja, ki jim ga Loboda nameni v izdatni meri. Vsakega posebej nosi na drugačen način – bodisi ga položi na rame kot nekakšen prebrisan morilec, bodisi ga drži v naročju, kot drži mati nebogljenega novorojenčka, bodisi z njim zapleše ali ga v določeni pozi prelaga s stola na stol. Čeprav mrtvecev fizično ne pokoplje, jim posveti čas in prostor – potem ko je vsakega posebej obudil iz prsti in mu skozi povijanje in zavezovanje namenil določen »karakter« in obliko. Obujanje mrtvih bogomilov v odsotnosti poezije in govorjene besede je dvoumno dejanje, ki lahko skozi perspektivo gledalca sproži nabor najrazličnejših interpretacij in asociacij – od že omenjene asociacije na serijskega morilca, ki v nekem temačnem templju kopiči svoja trupla, pa do religioznega zbiralca umetnin, ki je v prvi vrsti zavezan opravljanju specifičnih ritualov, s katerimi naj bi vzdrževal družbeno ravnovesje in lastni duševni mir.

Kolikor je v osrednjem delu predstave blagodejna odsotnost besede, bi bilo v zaključku vredno razmisliti o videoprojekciji ali recitaciji katere izmed pesmi Maka Dizdarja, ki tako lepo povzame in prizemlji bogomilska izhodišča ter razbije tišino na nevsiljiv način z veliko mero intuicije in poznavanja gnostične izkušnje. Nedvomno jo je v procesu raziskave žalovanja, igre svetlobe in teme ter metaforike kolektivnega spomina dodobra spoznal tudi Ivan Loboda, ki je svojo katarzično izkušnjo predal obiskovalcem, ki jo bodo v sebi premlevali še dolgo. Pohvaliti velja tudi dramaturginjo Heleno Šukljan, ki je v gledališki brošuri razdelala pomembne vidike žalovanja skozi kulturološko in mitološko perspektivo ter jih povezala z izročilom stečkov in tako dodala piko na i raziskavam na temo smrti in gledališča – pogovor o tej temi je na začetku marca 2026 potekal med Ivanom Lobodo, filozofinjo Magdaleno Germek in dramaturginjo Petro Pogorevc, avtorico knjige Gledališče in žalovanje. Prav je, da se o tej temi spregovori tudi znotraj gledališča, zato upamo, da bo Loboda nadaljeval v zastavljeni smeri in uprizoril še veliko predstav in performansov na temo minevanja, žalovanja, spominjanja in stičišč med umetnostjo, življenjem in smrtjo ...