Mišek Julijan, režijski prvenec dolgoletne animatorke Lutkovnega gledališča Ljubljana Asje Kahrimanović, zasnovan po istoimenski slikanici Joeja Todd-Stantona, je lutkovna uprizoritev za vrtčevske otroke (3+), čvrsto udomačena v očarljivi vizualni podobi in igrivem ter preciznem ukvarjanju z animacijo živalskih likov in živostjo odrskega sveta. Takšno izhodišče narekuje že osrednja kvaliteta slikaniške predloge, namreč njena izrazita likovna pripovednost z bogastvom podrobnosti in izčiščeno dramaturško linijo obenem, pospremljena le s kratkimi stavki, ki ilustracije komentirajo, dopolnjujejo in jim priskrbijo sporočilne poudarke. Z jasno navezavo na to vizualno zasnovo uprizoritev ohrani enako dogajanje, a se odreče besedam – dogajanje opremi s samosvojo govorico živali brez pomenske prepoznavnosti glasov – s tem pa gledalce angažira v drugačno in aktivnejše razbiranje dogajanja, situacij, likov in njihovih občutkov. Ta pristop samo dejanje gledanja in dojemanja odrske izvedbe spremeni v izzivalno dogodivščino, medtem ko v ozadje potisne morebitno pretirano poudarjeno sporočilnost, ki je s klasičnimi vrednotami medsebojne pomoči in prijateljstva pedagoško stereotipna in prežvečena, če upoštevamo, da so te vpletene v srečanje samotarskega miška in lisice, torej v situacijo antropomorfnih živali, ki sta si v naravnem položaju plen in plenilec, pa tudi nekoliko problematična.

A uprizoritev vsebinsko poenostavljenost in dogodkovni minimalizem nasploh preprede in pretehta z razgibano in vznemirljivo izvedbeno obdelavo, v osnovi ključno zaznamovano z likovno podobo Jureta Engelsbergerja in scenografijo Katarine Planinc. Ta s krožnim obodom organsko valovite, gričevnate površine na vrteči se scenski podlagi vzpostavi pomanjšano »repliko« naravnega okolja in obenem lucidno seže čez z izdelano širšo sliko, ki prikazuje tudi običajno skrit prostor pod zemljo z razvejanim koreninskim sistemom, kamni v potočni strugi in, denimo, korenčkom, ki raste pod površjem. Scenska podoba z raznovrstnimi naravnimi kotički, realističnimi značilnostmi in številnimi podrobnostmi, od mahu, kupčkov rastlinja ali otočka gob do starinskega lesenega mostička, stvarnost obarva pravljično in naravo prikazuje kot čaroben svet. Še posebej miškovo domovanje v duplini drevesnega štora je polno raznih drobnih predmetov, z okroglim okencem, v katero se zatakne lisica, z gugalnico pred vrati in s skrbno urejenim zeliščnim ter zelenjavnim vrtom z napisi na tablicah, kjer Julijan očitno uživa med gredicami ali si utrga kak korenček. Enaka pozornost za detajle, ki že sami po sebi pripovedujejo svoje, prostorske zgodbe, se izrisuje na celotni gozdno-travniški pokrajiniin njenem podzemlju, in čeprav so nekateri (bolje) opazni le iz odru bližnjih vrst, s polnostjo habitatov učinkujejo tudi od daleč.

… se odreče besedam – dogajanje opremi s samosvojo govorico živali brez pomenske prepoznavnosti glasov – s tem pa gledalce angažira v drugačno in aktivnejše razbiranje dogajanja, situacij, likov in njihovih občutkov. Ta pristop samo dejanje gledanja in dojemanja odrske izvedbe spremeni v izzivalno dogodivščino, medtem ko v ozadje potisne morebitno pretirano poudarjeno sporočilnost ...

Neuspešna lisičja pojedina z miškom na meniju, ki se zasuka v njun skupni, prijateljski piknik, je kot osrednja dogajalna nit vendarle del večje celote. To je gozd, poln življenja, rastlinskega in živalskega, ter njegove dinamike, poudarjene z ritmom vrteče oziroma v krogu premikajoče se odrske poti. Tu ponoči zasvetijo kresničke, mimo priskakljajo zajčki in mimogrede ukradejo korenček, v mraku zagledamo ježka na rolki in drugič krta, ki si za obed privošči deževnika. Tu je tudi bežna slutnja nevarnosti, ko miško na sprehodu preletava čuk, pa trenutek, ki zaniha med begom pred kužkom in igro z njim, v kateri se mu mišek spretno izogne. Miškovi sprehodi, pa dnevi in noči drugih prebivalcev ali obiskovalcev travniških in gozdnih poti, ki se razgrinjajo ob gibanju odrske poti, se odvijajo s poudarjenim tekom živahnega ritma, ki na vizualni ravni ponuja učinek nemega filma in tega še podčrta glasbena podlaga dua Zajtrk (Sven Horvat in Laura Krajnc). In v tem univerzumu se kot njegov vitalni del izriše tudi osrednji zaplet med miškom in lisico.

Gašper Malnar, Zala Ana Štiglic in Ajda Toman živalskim likom izoblikujejo poseben način govorice, nekakšno izmišljeno žlobudranje, med katerim zazveni tudi marsikatera zvočna podobnost z realnimi besedami. Pomen besed dejansko ni razviden (edina »človeška« beseda je ime psa, ki ga pokliče njegov lastnik), pa vendar so lahko odraslemu gledalcu dialogi povsem nedvoumni, morda zaradi samega principa te izmišljene govorice – zdi se, da animatorji natančno poznajo vsebino in vsako »pravo« besedo oziroma misel posamezne izgovorjene replike –, hkrati pa tudi zaradi jasno postavljenih scenskih situacij, ki so družbeno dokaj preproste in zlahka razvidne, ter natančne govorice lutk. Prav zaradi teh dejavnikov umanjkanje poznanega jezika otroškim gledalcem prinaša konstruktiven izziv, da si samostojno razlagajo ali zgradijo z jezikom nedefinirana mesta zgodbe ter osebne in družbene okoliščine posameznih likov in situacij. Poleg tega z odlično glasovno izvedbo animatorji izoblikujejo izrazito zvočno plast, ki prispeva k pestrosti celotne odrske podobe; nedvomno tudi k humornemu učinku, a po sicer nezanesljivem osebnem vtisu z ogleda ta deluje predvsem pri odraslih. Lahko bi rekli, da Mišek Julijan s svojo izvedbeno strategijo ali posameznimi domislicami (kuža recimo spominja na Radovednega Tačka, ime pa mu je Nace) zabava tudi odrasle spremljevalce (ali s predanim udejanjanjem lastnih impulzov svoje ustvarjalce), a ne na škodo svojih primarnih naslovnikov. Več animacijskih rešitev na prvi pogled učinkuje kot humorni preblisk, a za tem skriva več vsebine in morda »namigov«, kako vse lahko razumemo posamezno dejanje. 

Uprizoritev se ves čas zaveda, komu je namenjena, in v skladu s tem vzpostavlja prikupno ter živahno podobo živalskega sveta, ki spretno odmerja prostor za fokusirano pripoved in širši pogled ali šegave podrobnosti ter kratko, a tudi polno dogajanje usmerja z občutkom za tempo, kontinuiteto in vdih (dramaturg Benjamin Zajc) v okviru uglašene animatorske ekipe. Odrski mišek Julijan ni nujno samotarski, kot je slikaniški, in uprizoritev ne sega po kakšnih presežnih mislih o spoznavanju in sprejemanju drugih, vendar izhajajoč iz konkretnega dogodka – in z njim – izpriča, da pomoč drugemu v nesreči lahko prinese kaj lepega, pa čeprav mišek v resnici z rešitvijo v njegovem oknu zataknjene lisice razreši tudi svojo stisko. Morda pa izpriča »samo«, da nas skupne dogodivščine povezujejo. In to je povsem dovolj. Kajti Mišek Julijan ne diktira ne tem in vprašanj ne naukov, občutkov, pravi(lni)h dejanj ali (določenim situacijam običajno pripisanih ali predvidenih) čustev; namesto tega s premišljeno razdelanim neverbalnim oblikovanjem nekega sveta in neke prigode ter z nežno duhovitostjo vzpostavi pogoje, da se o vsem tem odloča posamezen gledalec sam.