Zdi se, da je režiser Aleksandar Popovski preveč resno vzel podnaslov »Komedija«, ki ga je Čehov dodelil svoji drami. Drama Ivanov, ki bi morala izzveneti v tragičnosti, je v uprizoritvi SNG Drama izpadla humorno; celo na koncu, ko se Ivanov ustreli, sledi vesela povorka, ki jo s petjem spremlja Jurij Zrnec. Menim, da je režiser s poudarjanjem komične melodramatičnosti, ki je v originalnem tekstu že v zadostni (nemara celo pretirani) meri prisotna pri stranskih likih, zgrešil bistvo drame ter jo priredil za bolj ali manj nezahtevno publiko. Zelo neorgansko je izpadel tudi prvi prizor, ki se odmika od izvirnega teksta in se približuje postdramskemu gledališču. Luči se zatemnijo, temu sledi glasen pok. Pred gledalci se pojavi mrtvi Ivanov, okrog njega pa ostali liki v slavnostnih oblekah. Konec je torej prikazan že na začetku, kar se mi zdi odvečno, saj je v sami drami več namigov o koncu (predvsem revolverji), poleg tega pa bi lahko bil razplet drame presenetljiv za gledalca, ki ne pozna teksta in ne pričakuje, da se bo Ivanov ustrelil. Nenavadno je, da takšnemu začetku sledi precej klasična uprizoritev, ki se drži izvirnega teksta. V tem stilu je tudi minimalistična scena v obliki poševnega odra in kopice lučk. Začetnemu prizoru sledi monolog Ivanova, v katerem v tretjeosebni izpovedi razloži, da ga preganjajo občutek krivde, malodušje, zdolgočasenost in cinizem. V tem monologu se ponovno kaže podcenjevalni odnos do publike, ki bi bržkone bolje začutila stisko Ivanova skozi njegova dejanja. Odvečni so bili tudi glasbeni in pevski vložki, ki še bolj razbijejo že tako razpršen tekst. Še več, glasba s svojo sugestivnostjo usmerja gledalčeve čustvene odzive in podcenjuje njegovo zmožnost empatije. Pri pesmih, ki so jih igralci odpeli v ruščini, je bilo zaznati pomanjkanje lektorskih napotkov, saj se igralci niso dosledno držali mehčanja. Odvečni so se mi zdeli tudi napisi na ozadju, ki označujejo dogajalni prostor. Najsvetlejša plat uprizoritve je zagotovo tretje dejanje: Gregor Baković, Igor Samobor in Jurij Zrnec so s humornim pitjem vodke, prigrizovanjem kumaric in hudomušnimi replikami poželi salve smeha. Temu zabavnemu odseku sledi serija uspešnih dialogov, ko se na odru pojavljata le po dve osebi hkrati v nekakšnem dvobojevanju »ena na ena«, kar znatno prispeva k dinamičnosti uprizoritve. To je del, v katerem Uroš Fürst najbolje odigra lik Ivanova.

Izmed igralcev sta najbolj izstopala Gregor Baković v vlogi starega grofa Šabelskega in Igor Samobor v vlogi predsednika zemske uprave Lebedova. Baković je svoje delo opravil z odliko: z burkaško upodobitvijo starega grofa je nasmejal občinstvo. Podobno velja za Samoborja, ki mu je uspelo Lebedeva pretvoriti v izjemno komičen lik, kljub temu da v izvirnem tekstu ni tako humoren. V vlogi Borkina, upravitelja posestva, je bil dober tudi Jurij Zrnec, ki mu je vloga zabavljača seveda pisana na kožo. Solidno sta odigrali Iva Babić v vlogi Zinaide Savišne in Mia Skrbinac v vlogi Saše. Šibka se mi je zdela igra Polone Juh v vlogi Ane Petrovne. Vlogo je odigrala preveč patetično in vzneseno, na trenutke pa sta ji umanjkali sentimentalnost in zasanjanost. V prizoru, ko je plesala, je v zlitju z glasbo izpadla kot kakšna lahkoživa ameriška diva, kar pa Ana Petrovna seveda ni. Najmanj prepričljiv lik na odru je bil prav Ivanov. Urošu Fürstu žal ni uspelo ujeti občutka krivde, čustvene razrvanosti in cinizma, ki prevevajo njegov lik. Izgledalo je, kot da se namesto na lastne igralske in sposobnosti vživljanja zanaša na uvodni monolog, v katerem razloži problematiko svojega lika.

SNG Drama nam je žal postregla s povprečno uprizoritvijo izvrstnega teksta. Navkljub pogostemu smehu iz publike je gledalcem ostal nedostopen prikaz ruske duše, polne melanholičnosti in občutka krivde, ki jo je Čehov skušal upodobiti v Ivanovu. Uprizoritev pusti grenko občutje, da je Ivanov ostal nerazumljen tako gledališki zasedbi kot gledalcem.

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.