Brane Zorman in Irena Pivka, ki delujeta pod skupnim umetniškim imenom CONA, sta najbolje znana po tem, da naravna okolja s prevajanjem v zvok približujeta našemu izkustvu. Sestavni del tega je tudi prevpraševanje ideje, da je narava (sploh) nekaj zunanjega čutnemu izkustvu. Zvočni sprehod Vrtoglavi vrt nas skozi serijo poetičnih izpovedi o doživljanju naravnega sveta navda z občutljivostjo, ki ni le utelešena senzomotorična lastnost, ampak vključuje tudi zmožnost razločevanja različnih interpretativnih kontur zamotanega pojma narave. Med sprehodom se najprej naše senzomotorične navade spnejo z zvoki, ki jih poslušamo prek brezžičnih slušalk, nato pa je naša novonastala senzorična občutljivost še vgrajena v širši kontekst »ritma mesta«. Vpetost v mesto dviga naš prag občutljivosti za prepletenost ritmov in tokov, ki jih komajda zaznavno soproizvajamo z drugimi telesi, obenem pa tudi mestu odseva drugačne ritme in možnosti drugačnega, manj nasilnega sobivanja v javnem prostoru.
Dobimo se pri Tomšičevem drevoredu, kjer prejmemo brezžične slušalke, okrašene s čudovitimi cvetnimi aranžmaji (prevladujejo mah in praproti), nato pa se v dveh skupinah po deset z vodjema odpravimo prek Parka Sveta Evrope po Erjavčevi cesti do Parka Tivoli, po katerem se sprehodimo v spirali – od spomenika Edvarda Kocbeka mimo tivolskega ribnika ter rastlinjaka po nižjih gozdnih potkah do tivolskega vodnjaka, okrog katerega dvakrat zaokrožimo, nato pa se vrnemo na izhodišče. Cvetni aranžmaji, posajeni na naših glavah, imajo estetsko, a tudi označevalno funkcijo: poleg tega, da podčrtavajo glavno tematiko dogodka, nas tudi (in predvsem) delajo vidne mimoidočim.
Spiralna forma našega gibanja med sprehajanjem ni povsem jasno zaznavna: pri orientaciji »na kraju samem« smo vezani predvsem na geolokacijske podatke, ki jih prek slušalk narekuje globok in špikersko izurjen moški glas. Ko se približamo posameznim drevesom, iz slušalk prejmemo informacije o njihovem latinskem imenu, geografskem izvoru ter drugih botaničnih lastnostih. Po nekaj minutah se prvemu, moškemu in bolj monotonemu, glasu pridruži še bolj doživeti ženski glas, ki se do konca sprehoda vedno bolj prepleta z zborom drugih ženskih glasov. Ženski glas pripoveduje o izkustveni plati narave – kako je naravo vonjati, tipati in čutiti. V subtilnem prepletanju in medsebojnem antagonizmu obeh glasov se postopoma zbistri naša civilizacijska razcepljenost glede pojma narave in naravnega.
Ta razcepljenost je že vsaj od razsvetljenstva globoko zakoreninjena v naše načine osmišljanja sveta. Po eni strani naravo častimo kot najčistejše in najneposrednejše estetsko izkustvo (romantična ideja), po drugi pa jo poskušamo na vse pretege popisati, posnemati, optimizirati ali zapakirati v vzročne razlage (razsvetljenska oziroma naravoslovno-znanstvena ideja). Zvočni sprehod nas izkustveno podvrže tej zagonetki: če sprejmemo, da je čutno izkustvo del narave, potem za to, da smo v naravi, zadostuje, da smo zmožni prisotnosti v lastnem čutnem izkustvu. Če so botanični vrtovi, kakor jih poznamo danes, plod zgodnjega imperializma in specifične sistematizacije narave in naravnega – kot izvemo na neki točki sprehoda – ali jim sploh pritiče oznaka naravnih prostorov? Niso v tem smislu še naša telesa bližja naravi? Kje sploh potegniti mejo med naravnim in kulturnim, če denimo obstajajo številni naravni prostori, ki niso v skladu z naravnimi načini rasti, ampak temeljijo na zastaranih botaničnih sistematizacijah? Naj bo naš kriterij naravoslovna znanost? Imperialistična logika? Izkustvo?
Vrtoglavi vrt prav zares zadene v nekatere najbolj nevralgične točke našega sodobnega pojmovanja narave, pri čemer nas ne nagovarja povsem intelektualno, ampak toliko bolj utelešeno, saj naše telo locira v vsaj treh različnih konceptualnih oziroma semiotičnih in fizičnih prostorih hkrati. Čeprav med hojo v ravni vrsti v tloris Parka Tivoli zarisujemo nekakšno spiralo (I.), je naša orientacija vezana tudi na drevesa in rastline v naši neposredni okolici (II.) ter na naše utelešeno (motorično) izkustvo dogodka, posredovano skozi oči mimoidočih (III.).
Vrtoglavi vrt prav zares zadene v nekatere najbolj nevralgične točke našega sodobnega pojmovanja narave, pri čemer nas ne nagovarja povsem intelektualno, ampak toliko bolj utelešeno, saj naše telo locira v vsaj treh različnih konceptualnih oziroma semiotičnih in fizičnih prostorih hkrati.
Ritmika našega stopanja in zaustavljanja je usklajena z ženskim glasom, ki ni toliko informativen kot ritmičen in množeč se v prefinjenih zborovskih učinkih. V eni izmed pripovednih sekvenc se zborovsko ponavljanje glagolnikov na r, ki označujejo različne vidike zvočne podobe velikih mest (vrvenje, brnenje, hrumenje), v menjavanju frekvenc prepletanja glasov postopoma prelevi v zvok čebeljega brenčanja. S tem je izzvana meja med naravnim in kulturnim: čeprav ima narava povsem drugačen zvok in povsem drugačen ritem kot industrijska (gradbeniška in »on-demand«) kultura sodobnih velemest, je tudi narava v različnih kulturah posredovana različno, zato se lahko pogovarjamo vsaj o tem, kako jo posredujemo in koliko pri tem upoštevamo pretekle idealizacije naših predhodnikov (tako romantikov kot razsvetljencev).
Narava je sicer sorodna čutni neposrednosti, vendar je prav tako kot čutna neposrednost pogosto tudi posredovana, saj se moramo v odnosu do nje tako ali drugače osmisliti. Če je posredovana zgolj z Linnejevo klasifikacijo in newtonskimi mehanicističnimi vzročnimi povezavami, se narava ne zdi več prava. Takšna narava je predvsem funkcionalna. Če funkcionalne narave ne dopolni izkustvena narava, potem naravni prostori sčasoma postanejo »matematični« ali pa prostori z jasno določenim funkcionalnim namenom.
Na poti nenehno menjavamo ritme, vsake toliko se zaustavimo in užijemo pokrajino skozi izkustveno pripoved, ki jo prek slušalk podaja ženski glas. Poslušamo, da imajo rastline drugačno časovnost in da jih lahko razumemo šele, ko jih začutimo, ko se udeležimo njihovega lastnega življenjskega sveta. Medtem ko krožimo okrog tivolskega vodnjaka, nas zbor, porajajoč različne učinke, ki se iz zvočne širijo v senzomotorično modalnost, opomni na naravna procesa, ki nam lahko služita kot iztočnici za utelešeno pojmovanje »ritmov narave«: krožnost življenja in navpičnost brstenja. Medtem ko drugič krožimo okrog vodnjaka, se zazrem v korenine nekega hrasta, iz slušalk pa zaslišim zborovsko ponavljanje sekvenc razvojnih faz rastlinskih organizmov: korenine, steblo, listi, cvet ... korenine, steblo, listi, cvet … V kroženju, ki se zdi vse hitrejše, se kot skupina usklajujemo in stabiliziramo, kar se občuti kot vznik in brstenje novega organizma. Od mestnega vrveža smo vsako sekundo bolj ločeni, a smo po drugi strani zaradi na novo vzpostavljene distance z njim hkrati v vedno tesnejšem dialogu.
Utelešena prisotnost je v zvočnem sprehodu ravno tako pomembna kot pozorno poslušanje slojevite zvočne krajine. Zvok je deloma vezan na našo lokacijo; zvočna krajina, ki se tako postopoma vzpostavlja, pa povratno vpliva na naše senzomotorične navade. Sproščeno telo, vpeto v ustaljen ritem ter v jasno vzpostavljen kontekst razlik (med ritmi narave in mesta), je dojemljivo za informacije in za vznik intelektualnega angažmaja. Zdi se, da Vrtoglavi vrt mimogrede odpira vprašanja, ki jih včasih niti izrecno ne naslavlja, ampak izraščajo neposredno iz načina, kako je posredovan. Čeprav mu lahko zaradi dodelane dramaturške strukture pripišemo občo filozofsko relevantnost, je sprehod relevanten tudi specifično v kontekstu Ljubljane, kjer so »naravni« prostori tesno prepleteni s »kulturnimi«. Kateri deli Ljubljane so »kulturni« in kateri »naravni«? Kaj pomenijo kulturni prostori in kaj naravni; kako in s kakšnimi dejavnostmi naj bi naseljevali ene in druge?
Sensitizacija telesa in odpiranje izkustvenega polja sta osnovni pogoj za občutenje prostora kot pomenljive družbene celote. Sta celo osnovni pogoj za pristno pogajanje o vprašanjih javnega prostora. Ko telesno občutimo prostor, si ga več ne predstavljamo kot statični vsebnik, v katerem lahko počnemo, kar se nam zljubi, ampak kot izkustveni proces, v katerem se nenehno prepletamo in srečujemo, včasih pa tudi pogajamo z drugimi ljudmi in organizmi. V takšnem prostoru ni individualistične indiferentnosti, saj ga preveva posebna skrb; skrb zase in za druge. Prostore, ki podpirajo raziskovanje različnih načinov sobivanja in vzpostavljanja skupnega izkustva, je treba v sodobnem javnem prostoru, ki zaradi raznih gospodarskih iniciativ izgublja svojo primarno funkcijo spajanja skupnosti, vedno bolj gojiti. Vrtoglavi vrt je dober primer takšnega tvornega prostora: ne le, da nam omogoči skupno učenje o kulturno-naravnem okolju, s katerim smo vsakodnevno obdani, ampak nam tudi pomaga preprašati naše načine predstavljanja narave, s čimer podreza v nekatere temeljne problematike naše še ne tako razsvetljene družbe.