Pri uprizarjanju otroških in mladinskih romanov, pa naj gre za klasične naslove ali v določeni meri že izpostavljena dela sodobnih domačih avtorjev, lahko pridobita tako gledališče kot literatura, zato so izbire literarnih del logična poteza za igrani del repertoarja ljubljanskega Lutkovnega gledališča. Nekoliko bolj vprašljiva pa je avtomatična premisa, s katero se ta dela večkrat prenašajo v predviden tip dinamične odrske dogodivščine, še posebej pri predstavah za mlajše osnovnošolce, kjer dobi razigranost dogajanja prednost pred problemsko izostritvijo določenih vsebin. Takšna predloga je izrazita tudi pri Bleščivki v režiji Maruše Kink, namenjeni otrokom od šestega leta starosti, in to ne v njen prid.

Roman Špele Frlic sicer pripovedno nit pelje skozi zagonetne pojave in skupino otrok z dečkom Tomom na čelu vzpostavi kot raziskovalno druščino, ki jo bolj kot strahovi in predsodki, kakršni zaznamujejo odrasle, žene opazovanje čudežnosti sveta in razvozlavanje skrivnostnih sprememb. Vendar se ob tem realno dogajanje v Bleščivki, naselju na vrhu hriba, ves čas lesketa tudi na ravni fantastične in poetične narave teh dogodkov, z večplastnimi, sporočilno pomenljivimi motivi ter različnimi razpoloženji in subjektivnimi perspektivami oziroma skupki individualnih svetov, zato se zdi za uprizoritveno formo živahne, napete in zabavne dogodivščine manj primeren. V tem razkoraku, drugačnem utripanju literarne predloge in režijske zasnove, lahko prepoznamo razlog, da gledamo »pustolovščino po motivih romana«, ki v adaptaciji režiserke Maruše Kink in avtorice romana ter dramaturginje predstave Špele Frlic prinaša redukcijo tematskih in dogajalnih impulzov, osebnih zgodb, s tem pa tudi pomenskih plasti, ter prilagojen dramaturški potek. Kar ostane, so osnovni liki in ogrodje situacije – vselej sončno Bleščivko ob prihodu novih stanovalcev preplavita gosta megla in dež, ptice izginejo in na dvorišču se pojavljajo nenavadni svetleči kakci.

Nekoliko bolj vprašljiva pa je avtomatična premisa, s katero se ta dela večkrat prenašajo v predviden tip dinamične odrske dogodivščine, še posebej pri predstavah za mlajše osnovnošolce, kjer dobi razigranost dogajanjaprednost pred problemsko izostritvijo določenih vsebin.

Prostor Odra pod zvezdami scenografka in kostumografka Vasilija Fišer zameji s tribunami za gledalce na dveh nasprotnih si straneh in oblikuje kot enostavno naznačeno otroško športno igrišče, ki služi kot srečevališče in vozlišče skupnosti; to je neke vrste skupno dvorišče, s klopco na obeh straneh podolgovatega pasu in s stanovanjskim blokom na eni ter z amorfno gmoto neurejenega območja divje Bleščivke na drugi. Čeprav na dvorišču prisotna skupnost vztrepeta, ko se tu ustavi majhna rdeča katrca s Silvo (igra jo Martina Maurič Lazar) in njenim udomačenim krokodilom Silvestrom (likovna podoba lutk Tine Dobrajc), ima ta nemir ob ne(po)znanem v sebi tudi adrenalinski čar in željo po spoznavanju; morda še kak sum na neprijetnosti (pri hišniku, negodujočem nad kakci), zagotovo pa ne poraja strahu, ki se razrašča od daleč. Ne nazadnje so prebivalci na dvorišču tisti, pri katerih je vpetost v opazovanje in razreševanje nenavadnih pojavov močnejša. A medtem ko je v romanu cel kup izza zavese oprezujočih pogledov in nevidnih glasov anonimnih sosedov, ki jih skozi stene zaznava občutljivo krokodilovo uho, v predstavi ni sledu o drugih prebivalcih Bleščivke ali njihovem življenju izven igrišča. In v njej ni zaznati niti pravega strahu. Edini indic nam nastavi v obliki sporočila – listka na klopci, s katerim anonimni prebivalci obveščajo Silvo, da nevarna žival pač ne sodi v njihov kraj. Rezultat tega dejanja je, da krokodil ostaja v stanovanju in se vsake toliko le prijazno pokaže s strešnega okna (kar je res bolj praktično in manj okorno kot njegova nastanitev v Silvinem naročju, čeprav je krokodil najmanjše vrste), posebnega vzdušja nelagodja ob novem plazilskem sosedu pa v naselju ni začutiti. In ker je strah osnovni vzrok za vse opazne spremembe v Bleščivki, predstava s tem zapravi svoj temeljni problem in poriv ter celotno dramsko napetost.

Dogajanje na dvorišču se zato zdi nekako skopo in stisnjeno na površini vsakdanjih navad ter srečevanj. Podobno kot scenografija v primerjavi s prizorišči romaneskne zgodbe – poleg javnega prostora med bloki in prepovedane, nevarne ter ignorirane divje Bleščivke sta tu še intimnost stanovanj in polzasebnost stopnišča v bloku s kompozicijo naključnih srečevanj – usmeri fokus v skrčen horizont enega samega okolja in njegovih okoliščin, je okleščena in ukleščena tudi podoba prebivalcev. To je javna podoba skupnosti, nabrana in združena okoli aktualnih »novic«, s svojimi karakternimi posebnostmi, a skorajda brez intimnih svetov in različnih dojemanj življenja. Kako torej na tej ravni govoriti o strahu in pogumu, svobodi, ki jo simbolizirajo ptice in je nujna za pogumno dejanje, ter o preteči nevarnosti divje Bleščivke ali nezaželenih, strašljivih notranjih občutij?

Ob v ozadje pomaknjenim lutkovnim, zvočnim, vizualnim in drugim nagibom uprizoritvenega jezika, ki bi morebiti lahko vzpostavili razločnejšo mrežo motivnih impulzov in plast skrivnostnega za realnim, vsi ti elementi in pojmi, ključni za strukturiranje in razumevanje zgodbe, ostajajo manj prezentni in tako tudi zaključni spopad z naraslo divjino, vstop v drobovje divje Bleščivke na način senčne animacije, ne premore izčiščene zgostitve soočenja. V ospredje predstave stopajo igralski liki brez kompaktnega ozadja idejno in čutno usmerjevalnega vzdušja. Zala Ana Štiglic (Tomo) in Ajda Toman (Karolina) nastopita kot živahna in energična otroka, izstopajočo psihofizično pojavnost, ki presega zgolj vizualno ekscentričnost njunega kostuma, zgradita Polonca Kores in Sonja Kononenko kot zgovorni starki tiste vrste, ki sta, posedajoč na klopci in ogovarjajoč vsakogar, na tekočem z vsem. Vizualna podoba kostumske oprave tudi pri drugih daje vtis posebne, nekoliko čudaške narave oseb, pri učitelju (Jure Lajovic) in še posebej pri hišniku Tinesa Špika z izrazito komično pojavo, v celoti pa v eklektičnem navdihu, šibko utemeljenem v igralskih karakterizacijah ali pozicijah posameznih oseb. V kolektivnem ustroju je zlasti medlo definirana vloga Rozamunde (Lovro Finžgar), vloga Silve (Martina Maurič Lazar) pa poenostavljena v skladu s celostno vsebinsko in režijsko adaptacijo.    

Večplastna pripovedna in vsebinska struktura romaneskne Bleščivke tako na odru dobi golo dogajalno površino, pri kateri je čutiti pomanjkanje jasne ideje in čvrstih koordinat. Predstava skuša pritegniti z igralsko dinamiko in komičnostjo, ne uspe pa ji vzpostaviti sodelovanja med uprizoritvenimi elementi, kakršno sama predlaga za zaključno razrešitev in pregon meglene pošasti. Čeprav je presojanje predstave glede na literarno predlogo v določeni meri nepošteno in zvestoba tej zagotovo ne more služiti za prepričljivo merilo, pa se zdi, da izhodiščna zgodba – ne glede na obliko adaptacije – takšne premestitve v vzorec stilizirane realnosti komično nenavadne dogodivščine ne prenese. In glede na to, da se režiserka in avtorica ter dramaturginja v svojem delu sicer gibljeta bliže subtilnim, skrivnostnim in čarobnim svetovom domišljije in pripovedovanja, zgodb in občutij, je presenetljivo, da sta se za takšen model sploh odločili.