Režiserka Saška Rakef, ki je v preteklosti že dokazala posebno senzibilnost za eksperimentalno in sodobno umetniško radiofonijo, z režijo radijske igre Pogovori v hiši Karlstein, ki je radijsko premiero dočakala s hkratno odrsko postavitvijo v Galeriji ŠKUC, ponovno stopa na presečišče radijske in gledališke umetnosti. Za literarno izhodišče jemlje poezijo Berte Bojetu Boeta, ki, prežeta z metaforičnim jezikom v kontekstu zasebnosti in družbenih represij, raziskuje vlogo telesa, erotike, ujetosti in izgnanstva. Protagonistkin glas, razcepljen in polifoničen, vstopa v dialog z resonancami lastne telesnosti, pri čemer akustična krajina postane prostor za soočenje z mnogoterimi plastmi bolečine, intuicije in čustvenosti. Ta vstop v svet Berte Bojetu Boeta odpira pot k razmisleku o univerzalnih vprašanjih, ki jih naslavlja njena poezija – o telesnosti, izgubi, družbenih vlogah in srečevanju s seboj ob neustavljivem iskanju lastnega glasu.

Režija izkaže lucidno osredotočenost na tvorbo akustičnih ekvivalentov feministično obarvanih specifik poezije Berte Boetu Boeta; tako, kakor ponavljajoče se motive hiše, živali in ptic avtorica preliva v metaforično in simbolično bogat jezikovni korpus, ne da bi za trenutek zdrsnila v utesnjene spone tradicionalnega kartezijanskega logosa, se tudi na subjektivnosti in asociativnosti utemeljena zvočnost nenehno poigrava z lastnimi odmevi: rezultat je akustična pokrajina mnogoterih zvočnih ploskev, sestavljena iz eliptičnih, rezonirajočih sedimentov odmevajočih vzklikov, vzdihov, stokov in besed; obogatena z reverbi, odmevi, loopi in drugimi tehničnimi prijemi, akustika množi protagonistkin glas; njena telesnost postane osišče, iz katerega se prostor polni s kompleksno večdimenzionalno zvočnostjo, kakor da bi se skušala prek iz sebe iztisnjene, včasih nežne in kontemplativne, drugič pa skoraj grozljive in živalske vsebine soočiti z vsemi razsežnostmi svoje bolečine (oblikovanje zvoka Urban Gruden). A izguba, ki jo z metaforičnim jezikom razpira poezija Berte Boetu Boeta, ne ostaja individualizirana z mejami protagonistkine intime, temveč se razrašča v bogato tkivo subjektivnosti, ki razkriva tudi birokratsko in sistemsko pogojenost njenega izvora; morda razcepljenost in polifoničnost protagonistkinega jaza prav zato pridobivata hladne, industrijske akustične odtenke, ki se skozi abstraktno in pločevinasto scenografijo stapljajo v vizijo odtujenosti in razčlovečenja (vizualna podoba performansa Lucija Zucchiati). Onomatopeje se raztezajo v zvočne premice, ki izgubijo svojo prvotno strukturo, akustični drobci in ekstenzivne zvočne pokrajine tvorijo večsmerno, skoraj plastično, prostorsko akustiko, prelivajočo se v robotsko, izvenčasovno, nečloveško, ko se njeni glasovi množijo v zborovsko, grozečo karnalnost (skladateljici Bojana Šaljić Podešva in Ingrid Mačus).

Režija izkaže lucidno osredotočenost na tvorbo akustičnih ekvivalentov feministično obarvanih specifik poezije Berte Bojetu Boeta; tako, kakor ponavljajoče se motive hiše, živali in ptic avtorica preliva v metaforično in simbolično bogat jezikovni korpus, ne da bi za trenutek zdrsnila v utesnjene spone tradicionalnega kartezijanskega logosa.

Mrežasto prepletajoča se zgradba poezije linearno fabulo povsem izniči, v destrukciji časovnih koordinat zaživi asociativna dramaturgija impresij, prelivajoča se iz besedne v radijsko kompozicijo (dramaturgija Vilma Štritof). Režija skuša racionalno zaznavo te radijske igre opustiti in jo preoblikovati tako, da v poslušalca vstopa prek čutnosti, intuicije in emotivnosti. Vendar pa se v osredotočenosti na tehnični aspekt igre izogne vsebinski prizemljitvi materiala, ki ostane brez zaznavne kontekstualne umeščenosti in konkretizacije. Ko pomembnejša postane manifestacija čustva kot iskanje mesta njegovega vznikanja, se porodi vprašanje, ali lahko izkušnja bolečine učinkuje v nestičnosti, ne da bi se staknila z bolečino poslušalca? Ali si na tak način igra ne odvzame prav tiste moči, na katero se naslanja in ki jo želi proizvesti? Posledično gledalca pušča nekako lebdečega na površini, brez možnosti, da bi ga spustila vase. Mnoštvo stokov, telesnih krčev in agonalnega dihanja ostane zgolj igralkino in mestoma preide v stanje afektirane zvočne gmote, izvor njenih bolečin pa poslušalcu težko dojemljiv. Gledalec lahko dogajanje opazuje predvsem kot sebi lastno, zvočno skulpturo: estetsko in lirično, a nedotakljivo. Vse zvočne gibljivosti se zadržijo na ravni samozadostnih tehnikalij akustičnega eksperimenta, ki najde užitek v tehnični virtuoznosti, širokem razponu akustičnih vozlišč in premen zvočnih kompozicij. Z namenom, da bi v uho vstopila prek čutenja, prek telesa in ne logosa, zapade v poigravanje s tehničnimi aspekti zvočne igre, ki sicer izkazuje virtuoznost, izgubi pa hrbtenico in notranjo osmislitev.

Posledično je tudi igralski nastop Mojke Končar v niansah in izrazju izkustvenosti sicer razplasten na impresije izgub, zapustitve in izgnanstva, vendar prehajanje med interpretativnimi stanji (jokom, zadržanostjo) ostaja globlje neosmišljeno in v skladu z abstraktnostjo vsebine nepodkrepljeno z bogatim notranjim svetom, kar nastopu odvzame nekaj emocionalne globine. Kljub temu igralka s prehajanjem med mikrofoni učinkovito udejanja gramatiko več hkratnih odnosov: razpršenost obstaja tudi v njenem obvladanem telesnem ustroju, v sklepnih pregibih, ki preoblikujejo njeno telo v živalske metamorfične gmote, roke v zametke kril in sključeno telo v podobo ujetega ptiča. Kostum Nike Dolgan z večbarvnim in večplastnim krilom navzven simbolično razkriva njeno okrvavljeno jedro, medtem ko se igralkina razcentrirana telesnost in trzajoča, surova prezenca stapljata z motivom ptic – pogostim simbolom v literaturi Berte Bojetu Boeta. Ta telesna in glasovna razcepljenost uprizarja temeljna razmerja med posameznikom in družbenimi vlogami, kjer telo postane prostor razpoložljivosti in obenem dovzetnosti za zlorabe – od oblasti, ki sega v intimo, do erotike, ki razgalja najosebnejše vidike bivanja.  

V svoji osredotočenosti na zvočne eksperimente igra mestoma zanemari notranjo povezanost med čustveno globino protagonistkine bolečine in njenim prenosom na poslušalca. S tem ko ostaja na ravni tehnikalij, tvega izgubo emocionalne navezave, ki bi radijsko kompozicijo lahko osmislila v širšem kontekstu. Kljub temu ostaja dragocen prispevek k sodobni umetniški radiofoniji, ki z estetsko izvirnostjo in s tehnično dovršenostjo ponuja zvočno krajino, prežeto z bogastvom asociacij in akustično občutljivostjo.