Nekoč je bil samo en stavek:
Če je zmogel Dante prepotovati pekel in o tem napisati celo komedijo, zakaj se potlej sam ne bi mogel naučiti govorice ptic, kajti nikjer na svetu ni pogovor ptic tako prijateljsko razumljiv, kot je tukaj med drevesi mestnega parka, in nikjer na svetu ni lepših zgodb, kot so tukaj na večer pred nevihto, ko je skobec, ki se je pogovarjal z grlico, pripovedoval o meni, ki sem se zaljubil v raztrgano fotografijo nekega dekleta, ki sem jo slučajno našel na tleh, pobral in sestavil v podobo za hitrejši utrip srca, čeprav je nekaj trenutkov prej to isto fotografijo raztrgal nek drug, zelo jezen moški, ki je besno in jokajoč oddrvel iz telefonske govorilnice, zbrcal smetnjak in potem mirno splezal med krošnje dreves mestnega parka in se pred očmi grlice in skobca, ki sta za trenutek nehala klepetati, na vijugavo vejo, molče, brez krika, tiho obesil.

Vem, rekli boste, da sem si tole izmislil, vendar se mi zdi, da je včasih dobro lagati v prid lepoti, to je za dušo koristno in pomirja, kakor da bi zmolil tri zdravamarije in en očenaš in zaželel ljudem mir z njimi, brez fige v žepu.

Nekoč je bila črno-bela podoba in malo rumene čez za romantično sentimentalen pogled na življenje s smislom. Nekoč smo plesali. En, dva, tri. En, dva, tri. Pa balkon, zvezde in pogovor s srčno odpiralko. Danes je ta isti, dolgi stavek samo še raztrgan dvom:

Če je zmogel Dante prepotovati pekel in o tem napisati celo komedijo, zakaj se potlej sam ne bi mogel naučiti govorice ptic? Ptičev ni več. Samo še sivi golobi so, ki so požrli preostale barvne sorodnike. Golobi ne govorijo, samo ritajo, cmokajo in se prepirajo za odvržene »čike«. Fotografije na papirju so spravljene na trdih diskih. Če hočeš preboleti nesrečno ljubezen, stisneš Delete. Telefonskih govorilnic ni več. Mobiteli so zamenjali treniranje jezikov, striženje z ušesi in zadrego v licih. SMS-sporočila so nadomestila globoko gledanje v oči. Moški se ne zaljubljajo več v dekleta, zaljubljeni so sami vase. Tako jim je svetovala revija s police trafike. Moški ne jokajo več. Jokajo samo breze, ki se tresejo pred zadnjimi udarci topoumne sekire, ki bo zgradila še eno parkirno hišo pred še enim nakupovalnim centrom več. Moški niso več besni. Zvečer sopejo v fitnes centrih in svojo občutljivost razmečejo med uteži. Tuširanje po treningu splakne še zadnje ostanke poezije in večer preživijo popolnoma mirni s samim seboj in svetom okrog sebe. Žretje, sranje in spanje. Trikrat po osem ur. Uf, sranje, živel sem pa le! Danes nimam ničesar več, kar bi bilo za dušo koristno in bi me lahko pomirilo. Zmolil sem samo en »janezjanšanaš«, preštel štete ponovitve brezkoristnega in neštete črne luknje v svoji glavi. Danes je »full color glitter« fotografija, samo ljudje na fotografiji smo bolj neljudje. Plešemo ne več. Slonimo na šanku in se gledamo v hrbte. Srca nas ne zanimajo. Rok ne uporabljamo za objeme. Roke so za odrivanje. Ne vabimo se več na obiske z večerjo, svečo in rožami na oknih. Ne ponujamo si copat, ne odeje za prespat. Samo kakšen viski in neobvezen »šlat«. Brez zajtrka in brez skupnega umivanja zob.

Vse tole sem si seveda izmislil, ker nam je lepo in prav.
Ful dobr.
Mega.
Špon.
Dbest.
Oksič.
Pravzaprav sem si želel, da bi Brane nehal skakat, se premetavat, gibat in plesat, da bi si končno nataknil copate, se parkiral na stol, s kozarčkom črnega vina v roki, in dal mir. Mi bi ga potem tiho gledali in on bi molče gledal nas, star in zguban. Boris bi pel in Primož bi igral klavir. Malo manj stara in vseeno zgubana. Mi bi si mislili svoje in oni trije tam na odru bi mislili po svoje.

Punce iz Stare elektrarne bi postregle topel čaj in božične piškote. Potem bi vsi skupaj zadovoljno srebali in grizljali, čakajoč na Brankovo smrt, da bi se lahko na pogrebu režali v brk za kakšnim Plečnikovim stebrom in se zmrdovali nad obskurnimi govorci, ki bi poveličevali Branetovo gledališče in njegovo življenje, predano plesu in cirkusu, in ko bi vsi odtočili svoje solznošentflorjanske kvazi spomenike, bi seveda Branko skočil izza kakšnega križa, pristal v telemark in zapel tralala. Folk bi padel skupaj in narazen, vsi bi tekli naokrog in na kvadrat, da bi mu končno zajezikal kakšen glasnogovornik, da naj neha streljat kozle in da naj »crkne« zares ali pa naj se neha lagati in nategovati ljudi.

Briga nas, res, verjemi vase in drugi bodo verjeli vate, bi prdnili v njegov fris in se zarežali v pozdrav in na svojo pot, ko bi z Brankom odplesali v sončni zahod. Legende ne umirajo. Samo kakšen slab dan imajo.

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si/