Pridem do Bunkerja, zunaj in znotraj se zbira občinstvo, razigranost, poskakovanje, kje si ti, ma kje si ti, cmok, cmok, mnogo je objemanja, trepljanja, nihče verjetno že dolgo časa ni nikogar zares srečal, zato je vesela sreda, kaj kmalu bo črni petek, ali pa že je. Vstopim torej, grem po vstopnico, blagajničarka si naliva čaj, pripomnim kako dobro, a v tem je že pograbila kratko vrv, zvezano v simbolno zanko, to je del programskega lista, skoraj me pogleda, a kako bi le, izdavi: he he, malo morbidno.

Nekaj minut kasneje Branko Potočan visi s prav take, res prav take zanke. Ne levitira, visi. Visenje je naneseno. Sledi niz padcev in pobiranj, natanko v tem vrstnem redu in mnogokrat, to je skoraj četrt stoletja njegovega umetniškega ustvarjanja. In mnogo ponovitev, krogi in krogi. V njegovi nepretencioznosti je mogoče ves čas prepoznavati neko prefinjenost. Telo, kot je, pokončno, kot je lahko. Predvsem pa sámo. In potem razigranost, poskakovanje, kje si ti, ma kje si ti, cmok, cmok, mnogo objemanja, trepljanja, nihče verjetno že dolgo časa ni nikogar zares srečal, neka sreda ali črni petek. Kar je v predstavi z dramaturškega vidika izrazito narativno, skoraj pretirano narativno, reši lahko le Potočan, ko se znova in znova pobere, praviloma nekam navzgor, če vrv sploh drži, in ko svoj znova in znova znova in znova zagrabi malenkost drugače in v skladu z orisom aktualne performativnosti telesa v nekem prostoru in času. Ne nazadnje: pasti ni tako enostavno. Ne, ker bi bilo težko prepričljivo pasti, prav nasprotno, padec je venomer prepričljiv, pač pa zato, ker je padec vsiljen in neizbežen. Razen če obvisiš. In točno v tem se začne vrsta vprašanj, ki jih zbudi Potočanov Črni petek. V začetku predstave se sliši glas Borisa Benka, ki pravi, da se pot začne tako, da greš. Pa se res? Ali pa se pot morda začne z moraš, po čemer sta edini vprašanji le še: kaj moraš in zakaj? Skratka, kaj je pravzaprav imperativ, ki požene na pot? In dalje, ko Potočan aktualizira Kettejevo pesem, ko torej na oder pripelje lastno ugonobitev, da bi se končno končali osamljenost in izolacija sredi konstantnega objemanja in trepljanja, mora gledalka podvomiti o naraciji že zaradi lastne pozicije. Reče si: če je to črni petek, če gre torej za kompleksno kritiko nekrokapitalističnega stanja, potem samomor ni več samomor, pač pa je umor, izrecen in gromeč umor, pogrom, izveden na njem, ki se v odsotnosti možnosti pusti premamiti drevesu, na katerem je kopica na videz gotovo identičnih, predvsem pa neskončno zelenečih listov, simulacije živosti. Nekje tam tiči berardijevski hero. S prstom kaže, in prav dobro bi bilo videti, kam točno.

Vaša in naša opazovalka pa ni le gledalka, poslušalka je. Predvsem to je. In v predstavi Črni petek je postavljena pred zvočnost melanholije, posebne žalosti, kot si jo predstavlja duo Silence. Kaj sliši? Serijo tonov, ki se sestavljajo v male terce in nato v molovska trozvočja. Tipičen, zgodovinsko utrjen glasbeni izraz žalosti. Nikdar resnično preizprašan izraz žalosti. Pa bi bilo dobro, če bi bil. Kajti melanholija ni nikakršen mol, predvsem pa ni nežna. Vsebina in učinki melanholije se oblikujejo in obnavljajo v jedru radostnega dura, poskočnosti kot spektakla, ki je tam zato, da na širši ravni zakrije natanko partikularno (ali pač občo) melanholijo. Žalost ni v molu, predvsem ni v molu. In osamljenost ni v tihi klavirski melodiji, osamljenost je v jedru bučnosti in direndaja. Nujnost (ne želja, marveč nujnost!) po izničenju samega sebe po seriji padcev, ki se niti pod razno ne nameravajo nehati in ki so naneseni, ne samopovzročeni, je kot vulkanski izbruh znotraj vakuuma, je vzrok in posledica poti, in točno tam se začne in konča. Žalost te izniči, povzroča piskanje v glavi, in to piskanje prebada skrbno oblikovan družbeni akord simulacije živosti. A ne izniči te povsem, izničuje te, oblikuje te v postajanje izničenja. Pomislimo. Kako zveni udarec? Kako zveni razhod s še edino preostalo vezjo? Kako zveni biti v hip baru sredi mesta, kjer je do kraja zavožena natakarica edina, ki s teboj spregovori, pa še takrat praviloma hoče od tebe denar, ki ga nimaš? Tu ni mehkobe, to je vsiljen razrez sebe, ki se lahko z lahkoto ponovi. Dokler ne obvisiš. A bistveno: nisi se sam.

Predstava Črni petek Branka Potočana in dua Silence je tako pri opazovalki sprožila vrsto tenzij. Pognala jo je v ponovni poziv k razširitvi interpretacij kompleksnih zvočnosti in sentimentov, k prekinitvi s stoletji uveljavljenih dihotomij zvočnosti, da bi lastnim življenjem, ki potekajo v jedru družbene zvočnosti, končno priznali kompleksnost. Obenem pa je omenjeni skupek tenzij izraz nečesa precej osvobajajočega: če gledalka in poslušalka ni dobila odgovorov – in tudi nikakor ne predlaga, da bi jih morala dobiti –, je dobila vprašanja, kar pa je v tem času, ko se predvsem v neskončnost nizajo monologi, na tisti Potočanovi zanki pa med tem potekajo dialogi, svojevrstna poživitev. Zdaj pa: ali se bo to nadaljevalo?

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si/