Krvava mračnost, postavljena na sterilen oder in predstavljena občinstvu kot na vaški veselici. Klasična drama Williama Shakespearja Macbeth je v režiji Matjaža Pograjca in produkciji Slovenskega mladinskega gledališča zaživela v prepričljivi predelavi, ki ohranja bistvo, a v ospredje postavlja povsem nove vidike že-stokrat-videnega.
Vsi temeljni elementi so ohranjeni: skrivnostna mistika vešč (Ivan Peternelj, Janja Majzelj in Daša Doberšek), ki poveljniku kraljeve vojske Macbethu (Jurij Drevenšek k.g.) prerokujejo, da bo postal najprej tan in nato kralj, sprevrženost lady Macbeth (Klara Kastelec k.g.), ki jo besede prerokbe obnorijo, da moža napelje k umoru najprej kralja in nato vseh, ki bi mu lahko stali na poti, in za oba nesrečen razplet, ko ona pod težo krivde izgubi najprej razum in nato še življenje, Macbeth pa je pogubljen, ko se proti njemu dvigneta vojska, zamaskirana v birnamski gozd, in Macduff, iz ženske ne rojen, temveč izrezan mož. Pograjc in Klara Kastelec, ki sta si predstavo zamislila, v priredbo nista uvajala veliko novega, temveč sta stopnjevala ključne elemente in s tem predstavila njihovo novo dimenzijo. Eden glavnih rekvizitov je plastična preobleka, v katero je oblečen ves oder in na trenutke tudi nastopajoči, saj pripoveduje o grozljivo krvavem dogajanju, čeprav je prava kri ponazorjena le za hip – in še to le z rdečo lučjo.
Poleg Macbetha in njegove žene tokrat v ospredje stopajo vešče; hreščanje njihovih neharmoničnih glasov spremlja predstavo od začetka do konca, dogodke povzemajo in komentirajo. Če ne drugače, so ves čas prisotne vsaj z visokih sedišč ob straneh odra, ko pa nastopijo v svoji preroški vlogi, namesto človeške privzamejo podobo skrivnostne krogle, lebdeče v zraku, s čimer znova vzpostavljajo mistično vzdušje, ki ga še poudarja močna modra luč.
Vzklik »Bog obvaruj kralja!« se v prvi polovici predstave ponovi tako pogosto, da učinkuje že kot zlovešča napoved krvavih dogodkov; k temu pa še pripomoreta videz in vedenje kralja Duncana, ki ga je upodobil Blaž Šef (poleg njega pa še Prvega vojaka), saj spominja na duha, tudi ko je še živ: na obraz padajoči lasje in gibanje ostanejo enaki, ko se po svoji smrti kot duh prikaže Macbethu. V predstavi nastopijo še Matija Vastl v vlogi Malcolma in Častnika, Željko Hrs kot Banquo in Drugi vojak in Matej Recer kot Macduff. Njihova prisotnost je v primerjavi z veščami in zakoncema Macbeth, ki, vsak na svoj način nastopita izredno prepričljivo in gledalce intenzivno potegneta v svoj svet, le obrobna, vendar so ključni za prikaz človeškosti, ki sta jo glavna lika odrinila na stran, saj marsikdo med njimi postane žrtev ali na drugačen način izkusi njuno krutost. Priznanje za zelo prepričljiv nastop gre predvsem Mateju Recerju, ki je kot Macduff nazadnje okronan za kralja in predstavo zaključi z izvedbo pesmi; poleg dramske igre se namreč Kliči M za Macbetha s pogostimi glasbenimi vložki dotika tudi žanra glasbenega koncerta, namesto klasičnega škotsko-angleškega ozadja pa, presenetljivo in vpadljivo, vmes zaslišimo tudi besede in celo pesmi v portugalščini.
Igralci stopajo v dialog s publiko na zelo učinkovit način; gledalci namreč sedijo na lesenih klopeh in za mizami, vmes pa jim natakarja in igralci postrežejo z vinom in hrano, zato je učinek sproščenega ozračja na gostiji, ki ga pretrgajo Macbethove blodnje, zelo prepričljiv.
Pograjčevo delo tako tudi tokrat ni razočaralo. Gre za povsem svojevrstno predelavo, ki Macbetha priveže na prestol in občinstvu ponudi novo razsežnost klasike: alternativen stil, ki združuje žanre in kulture, isto zgodbo piše na novo.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.