Tajda Lipicer, 2. 11. 2021

Kdor visoko leta, nizko pade

Michal Rynia, Nastja Bremec Rynia, Ana Kržišnik Blažica: IKARUS. M&N Dance Company, SNG Nova Gorica, 29. 10. 2021.
Foto: Aljoša Kravanja
Foto: Aljoša Kravanja
Foto: Aljoša Kravanja
Foto: Aljoša Kravanja
Foto: Aljoša Kravanja
Foto: Aljoša Kravanja
Foto: Aljoša Kravanja
Foto: Aljoša Kravanja

Je mit o Ikarusu zgodba o poletu ali padcu? Ali let poplača ceno padca? Je Ikarus junak ali lahkomiselnež? Je njegov polet ideal ali moralistična predpostavka? Kako mitološka vsebina rezonira v današnji družbi? S tovrstnimi vprašanji se srečuje kolektiv ustvarjalcev in plesalcev M&N Dance Company, ki v sodelovanju s SNG Nova Gorica ter v koprodukciji s Cankarjevim domom Ljubljana s plesnogledališko uprizoritvijo Ikarus nadaljuje linijo antropološko naravnane, a kritične raziskave mita ali splošno sprejete družbene resnice, ki determinira človekov vsakdanji družbeno-socialni in psihični ustroj. 

Predpostavka, da človek za svoje duhovno preživetje potrebuje mite, izmišljene zgodbe ter nasploh verjetje v »splošne resnice«, je bila tematizirana v uprizoritvi Zarota tišine (sezona 2016/17), fascinacija nad mitskim pa se nadaljuje v uprizoritvi Labirint (sezona 2018/19). Zanimanje za notranji svet posameznika ter njegov odnos z zunanjim svetom, ideali ter socialnim delovanjem pa se iz uprizoritve Urbane zgodbe – Soba z razgledom, Kravata (sezona 2014/15) nadaljuje v uprizoritev ON/A (sezona 2017/18). Pod slednje projekte se kot koreografa in avtorja koncepta podpisujeta Michal Rynia in Nastja Bremec Rynia, ustanovitelja M&N Dance Company (ustanovljena leta 2008), ki se poleg poudarjanja prepleta plesa, žive glasbe in vizualnih podob zanima za ustvarjanje enkratnih mednarodnih kolektivov ter v primeru koprodukcij s SNG Nova Gorica za povezovanje plesnega in dramskega.

Tokratni kolektiv plesalcev, sodelujočih z M&N Dance Company (plesalci Nastja Bremec Rynia, Michal Rynia, Tjaša Bucik, Noemi Capuano, David Micu, Eri Nishibara, Matteo Palumbo, Robert Prein, So Yeon Shin, Luka Vodopivec), iz izhodiščnega mita privleče nekoliko zapostavljen, a v današnji moralno oslabljeni družbi s pomanjkljivo zavestjo o kolektivu aktualen motiv (avtorji koncepta Michal Rynia, Nastja Bremec Rynia, Ana Kržišnik Blažica) – motiv individualizma ter družbene paradigme, da je vreden le tisti, ki poleti najvišje. Vsi si prizadevamo dotakniti se sonca, a uprizoritev predpostavlja, da je izhod iz družbenega determinizma mogoč le s kolektivnim odzivanjem.

Bolj kot na fabulativno naracijo se torej kolektiv osredotoči na samo problemsko substanco mita, ki jo naslovi v ločenih, nadrealistično izrisanih in impresionističnih poglavjih (dramaturgija Ana Kržišnik Blažica); zemlja, morje, nebesa, sonce, kot nasprotje mitskim arhetipom pa vpeljuje individualna, osebna pričevanja plesalcev. Predstava se začne s tovrstnimi osebnimi izpovedmi – najvišji vzponi ter predvsem najnižji padci so v večini povezani s splošnimi družbenimi predpostavkami o osebnem uspehu ali neuspehu. Nastja Bremec Rynia, na primer, kot svoj največji neuspeh izpostavi to, da še vedno nima vozniškega izpita. A kritičnost nastopi z roko v roki s komičnostjo, saj je pozicija pripovedovalcev ironizirana, proizveden končni učinek na gledalca pa je hkrati identifikacija ter spoznanje paradoksalnosti navodil, kako čim uspešneje živeti. Kako se čim bolj približati soncu. Kako poleteti čim višje. Kako postati Ikarus.

Uprizoritev poleti najvišje prav v izbiri in inovativnosti pristopa k obravnavani temi, kar se je izkazalo za najmočnejšo točko že v preteklih uprizoritvah. Plesalci delujejo usklajeno, koreografska izvedba je natančna, likovna podoba pa vizualno privlačna. A čeprav predstava skuša zajeti svojo vsebino oziroma obravnavo mitskega, a družbeno aktualnega problema v na videz ločena poglavja, ostaja dramaturško šibka.

Prostor, izpraznjen odrskih tehnikalij (scenografija Aleksander Blažica), deluje, kot da se v neskončnost razprostira na vse strani; dopolnjuje ga lučno oblikovanje (Matjaž Bajc, Samo Oblokar), ki z usmerjanjem snopov luči poudarja ter napoveduje fokus pogleda, obenem pa plesalci uporabljajo ambientalne svetlobne vire kot praktične rekvizite.

Kostumi (kostumografija Michal Rynia, Nastja Bremec Rynia, Tanja Zorn Grželj) se s svojim estetskim minimalizmom spogledujejo s preteklimi projekti kolektiva, a s svojo barvno ter oblikovno raznolikostjo poudarjajo motiv izoliranega individuuma znotraj množice. Z izjemo kostuma ene od plesalk kostumi delujejo estetsko ter oblikovno sinhrono, a majica iz materiala, ki spominja na perje (Ikarusa), obenem deluje estetsko nepovezano, hkrati pa gledalcu nehote odgovarja na izhodiščno vprašanje – komu bo uspelo postati Ikarus.

Koreografija predstave izhaja iz nasprotij med kolektivnim ter individualnim, skuša ustvariti vtis breztežnosti, poigravanja z gravitacijo in obenem temelji na krožnih gibih telesa, repeticijah, skokih ter na krčenju in sprostitvi telesa tako na ravni skupine kot od skupine izoliranega telesa. Kolektivnim plesnim segmentom, kjer skupina kot kooperativno telo deluje povsem sinhrono in usklajeno, sledijo bodisi prizori plesa v paru bodisi prizori, v katerih se individuum izolira od skupine, poskusi s svojim doseganjem višine, a mu pri tem spodleti. Prizori individuuma proti množici venomer vzpostavljajo konfliktno situacijo – boj za preživetje posameznika, ki mora premagati ovire, ki mu jih nastavlja višja, na videz nepremagljiva sila, simbolično materializirana v posnetku glasu igralke Ane Facchini ter v telesih plesalcev. Glas je posmehljiv, zaničljiv ter restriktiven – usode si individuum ne kuje sam; ta je že vnaprej determinirana.

Družbeni ustroji ter zahteva po boju za individualno prevlado se tako kažejo kot osrednji zlikovec, pri čemer kolektiv v svoji družbenokritični maniri nekoliko zapostavi dejstvo, da je dandanes tudi sam človek človeku volk, zato konec predstave, ki se zaključi s poletom Ikarusa in z izhodom iz družbenega determinizma, ki je mogoč le kolektivno, deluje nekoliko melodramatično, predvsem pa utopično.

Navkljub temu uprizoritev poleti najvišje prav v izbiri in inovativnosti pristopa k obravnavani temi, kar se je izkazalo za najmočnejšo (no, najvišjo) točko že v preteklih uprizoritvah. Plesalci delujejo usklajeno, koreografska izvedba je natančna, likovna podoba pa vizualno privlačna. A čeprav predstava skuša zajeti svojo vsebino oziroma obravnavo mitskega, a družbeno aktualnega problema v na videz ločena poglavja, ostaja dramaturško šibka; plesne točke namreč zapadejo v istorodnost zaradi ponavljajočih se koreografskih elementov, dramaturgija dinamike predstave pa ostaja razmeroma linearna in nestopnjevana, zato sicer vsebinsko ločena poglavja delujejo slogovno istorodna, prodorna družbenokritična nota pa žal mestoma pade v morje pozabe, namesto da bi poletela in odmevala onkraj meja dvorane.

Ana Facchini, Tjaša Bucik, Matjaž Bajc, Robert Prein, Eri Nishibara, Aleksander Blažica, David Micu, Noemi Capuano, Luka Vodopivec, Samo Oblokar, Tanja Zorn Grželj, Matteo Palumbo, So Yeon Shin

Povezani dogodki

Tajda Lipicer, 25. 4. 2022
Intelekt v distopiji antiintelektualizma
Tajda Lipicer, 30. 3. 2022
Karavana zgodb