Evelin Bizjak, 9. 2. 2024

Jeza kot produktivno čustvo

Alma Gačanin: Kako dobro si se odrezala danes? Stara mestna elektrarna, datum ogleda 25. 1. 2024.
:
:

Foto: Asiana Jurca Avci

Produkcija avtorskega projekta bosanske feministične umetnice Alme Gačanin predstavlja prehod k performativnemu znotraj cikla jugofuturizma, ki ga je Maska do sedaj razvijala predvsem kot teoretični preplet sodelovanj in premislekov o skupni prihodnosti v povezavi z razpiranjem tem ekofeminizma, politik skrbi, medvrstne pravičnosti in solidarnosti. Gačanin je ustvarjalka, ki se izraža v različnih medijih, predvsem s performansom in risbo, svoja dela pa prepleta z lastnimi prekarnimi izkušnjami, marksistično politično ekonomijo ter teoretičnimi razpravami o performansu in kapitalizmu. Kako dobro si se odrezala danes? je nova manifestacija njenega dolgoletnega ukvarjanja s položajem delavcev na trgu dela, ki ga je razvijala tudi na razstavi risb in printov na lateks z naslovom Moj kategorični imperativ je služiti. Navdih zanjo so bili pogovori, v katerih je na zadnjem delovnem mestu kot izvajalka podpore strankam ponujala tudi čustveno pomoč. Ti pogovori so v obliki pripovednih fragmentov našli svoje mesto v dotičnem performansu, v katerem se ustvarjalni kolektiv s pomočjo dramaturginje Diane Meheik s performativno vadbo osredotoča predvsem na problematizacijo blagovnega fetišizma in redukcijo človeka na storilnostni stroj v primežu kapitalizma.

Dekonstrukcijo patriarhalnega obrazca in kapitalistične ideologije, ki zahtevata, da svojo eksistenco povsem podredimo neprestani optimizaciji za potrebe dela, avtorica umesti v distopično telovadnico, ki postane poligon za večpomenski prikaz nenehne telesne storilnosti. Scenografijo določajo v mrežo prepletene verige, ki visijo s stropa in so s konci navezane na različno težke uteži, obroče in druge pripomočke za vadbo. Ko trojica performerjev izvaja fizične gibe, celotna konstrukcija zaniha, verige udarjajo ob tla in proizvedejo zvočno kuliso potrkavanja ali rožljanja. Zaradi marljivosti njenih uporabnikov, ki celo uro neprekinjeno dvigujejo uteži, telovadnica postane kletka, vadba pa sinonim za nenehno delo na sebi, ki na ogled postavi princip ponotranjenega nadzora v skladu z ideologijo samouresničitve, zato je neposredna diagnoza izvora pozicije moči in nadzora zabrisana.

Prvotna žalost in nemoč se preobrazita v jezo, ki se izkaže za produktivno čustvo, pogonsko sredstvo artikulacije lastne individualnosti, zmožno prekinitve s konformistično tišino.

Nastopajoči (Alma Gačanin, Grega Močivnik in Gal Oblak) so odeti v temen, oprijet lateks z roza našitki, ki združuje vesoljsko in erotično estetiko. Visoke pete Almo Gačanin dodatno seksualizirajo, vendar zaradi dominantnega nastopa in uporabe biča zaobhaja normalizirano vlogo pasivne ženskosti in jo pretransformira v aktivno, skoraj grozečo pozicijo, s čimer naslovi problematično reprezentacijo ženskosti v javnem diskurzu (kostumografija Tina Kolenik). V opozicijski dialog z rigidnostjo patriarhalnih kategorij spola stopata tudi moška, saj, odeta v mrežasto majico, udejanjita feminizirano različico moškosti, a postmoderna pluralnost kljub temu ne predpostavlja ukinjanja družbenih hierarhij. Kostumografija tako ni le v funkciji dekonstrukcije spolnih stereotipov, temveč hkrati problematizira objektifikacijo posameznika znotraj kapitalizma. Lateksni kostumi simbolizirajo fenomen blagovnega fetišizma, ki ga je Marx definiral kot ekonomsko inverzijo, v kateri se ekonomski odnosi proizvodnje in blagovne menjave, prej obstoječi med stvarmi, preusmerijo na odnose med ljudmi. To, da družbeni odnosi pridobivajo tržno vrednost, prikaže tudi skoraj mehanično razčlovečena dikcija trojice nastopajočih, ko med nenehnimi vadbenimi gibi, zadihani in izčrpani, v angleščini, slovenščini in bosanščini izrekajo dokumentaristične fragmente Alminih dialogov s strankami. V pripovedi Gala Oblaka na primer zaživi izkušnja njene sodelavke, ki mora zaradi narave svojega dela in zahteve po samopromociji zanikati samo sebe in potlačiti svojo stisko, da se kolesje nenehne produktivnosti lahko nadaljuje. Nasprotujoča si motiva izčrpanosti in zahteve po vzdržljivosti osvetlita sodobno fluidnost zasebnega pa tudi to, kako si kapitalizem prisvaja jezik intime. A kontekstualna neoprijemljivost, anonimnost govorcev, razpršenost in tudi pogosta nerazumljivost zgodb, ki jo povzroča glasno potrkavanje verig, šibijo njihovo učinkovitost. Izrazitejši potencial ponudi komplementarna, avtobiografska pripovedna linija Alme Gačanin, ki iz prej formalizirane, apatične dikcije sestopi v osebnejšo. V ločenih spominskih izsekih razgrne okoliščine odraščanja v obleganem Sarajevu, obremenjenost z zahtevami po ženstveni predstavitvi svojega spola, pot do ekonomske neodvisnosti in umetniške svobode – torej vrsto majhnih bojev – te pa preplete z nujnostjo drugačnega pogleda nanje. Prvotna žalost in nemoč se preobrazita v jezo, ki se izkaže za produktivno čustvo, pogonsko sredstvo artikulacije lastne individualnosti, zmožno prekinitve s konformistično tišino. Skrajno reprezentacijo jeze udejanji sklepni prizor, ko v melodiji Ode radosti med intenzivno uporabo vadbene vrvi kričeče in ironično problematizira iluzoričnost evropskih vrednot solidarnosti in jih zamenja s stvarnimi primeri globalnega nasilja; vendar ji prav njena čustvena vpletenost odvzame moč samoreflektivne distance, predvsem pa se v kontekstu odsotnosti naslovnika, ki ostaja sistemski, s tem pa prikrit in razpršen, postavi pod vprašaj produktivnost takšnega početja.

Atmosfero naraščajočega fizičnega napora, ki se vse konkretneje izrisuje na njihovih potnih telesih, v nasprotje sprevrže prizor, v katerem Močivnik in Oblak ob lučni spremembi in med mazanjem sončne kreme po razgaljenih telesih v uprizoritev navržeta še hipno problematizacijo ekoloških implikacij kapitalistične produktivnosti, ki se zdi s problematiko kapitalizma sicer skladna, a v celoto slabše integrirana in reprezentativno tezična. Bližje osnovni premisi je meditacijski segment v temi, v katerem performerka občinstvo vodi skozi proces telesnega sproščanja in aktivne imaginacije, prepleten s produktivističnimi rekli, kot je npr. »We still have work to do, we are not finished yet«, ki celotno meditacijo indirektno preobrazi v sredstvo apropriacije kapitalizma. Dodatno jo opomenja njena vabljiva in pokroviteljska dikcija, ki implicitno usmerjanje razkrije kot prikrito manifestacijo moči. S performativnim prikazom tega, kako si kapitalizem polašča posameznikovo notranjost, Kako dobro si se odrezala danes? osvetljuje dejstvo, da trpljenja ni mogoče odmeditirati, saj ni, kakor v esejističnem romanu Zakaj ne pišem lucidno prepozna Dijana Matković, posledica duhovnega neskladja, temveč družbene nepravičnosti. Vzroke za trpljenje je, kakor pravi, nujno vrniti v polje političnega, sicer postane meditacija zgolj način dela na sebi, ki je poravnano z idejo konkurenčnosti na trgu, na katerem moramo nastopati kot najboljša različica sebe.

Diana Meheik, Grega Močivnik, Tina Kolenik, Gal Oblak, Alma Gačanin

Povezani dogodki

Evelin Bizjak, 13. 2. 2024
Žalovanje brez alternative
Evelin Bizjak, 23. 1. 2024
Futuristična celica pekla