Odnos med človekom in naravo je tema, s katero se tako filozofi kot gledališčniki pogosteje srečujejo šele zadnjih nekaj let. V filozofiji dvajsetega stoletja je filozofija narave domala izpadla iz »filozofske enačbe«: nekateri so jo reducirali na filozofijo znanosti (po ovinku idealističnega argumenta, da narave ne bi bilo brez opazovalca), medtem ko so drugi poudarjali problematičnost metafizične ločitve narave in kulture (po ovinku družbenokonstruktivističnega argumenta, da opazovalec naravo določa s svojim opazovanjem). Uprizoritev V podtalnicah telesa se pridružuje drugemu mišljenjskemu toku, saj cilja predvsem na ozaveščanje našega implicitnega pojmovanja narave kot nečesa ločenega od nas, kulturnih bitij. Čeprav ji to deloma uspe, pa ji nazadnje zmanjka vezivo, tj. povezujoči ali poenotujoči princip, ki bi obilje informacij povzel v celoto. Morda temu botruje odsotnost afektivnega elementa, ki bi nagovoril našo čutnost ali telesnost ter s tem prebil »okostje dejstev«, ki je sicer v predstavi izjemno lepo sistematizirano.

Potovanje se začne izpred stopnišča dvorane ŠD Tabor, od koder nas sedem zvijajočih se entitet – plesalk, ki gibalno upodabljajo bakterije – povede v notranjost zgradbe, zasnovane kot organizem. Bakterije so tako že uvodoma predstavljene kot skrito gonilo organizma; kot vitalni princip, ki deluje pod pragom zavesti in pogosto brez naše izrecne privolitve usmerja naša dejanja in odločitve. Čeprav predstava ne temelji na aktivni participaciji gledalstva, smo gledalci že spočetka metaforično zasnovani kot delci večjega organizma, kar nas povratno opominja na mikroprocese, ki se odvijajo v »podtalnicah« našega telesa. A medtem ko lahko sprejmemo idejo lastnega telesa kot skupka različnih procesov (in ga kot takšnega celo začutimo) pa tudi idejo stavbe kot organizma, se vztrajno borimo z idejo drugega kot skupka različnih »podpražnih« procesov. Med potovanjem po prostorih Športnega društva Tabor tiho klepetamo z drugimi udeleženci, kar je sicer prijetno in sproščujoče, a nas hkrati tiho opozarja na nezmožnost pobega pred lastno človeškostjo: navsezadnje smo nekakšni behavioristični stroji, ki delujejo predvsem z odzivanjem na človeške poteze drugih ljudi (mimiko, telesno držo, kazalne znake itd.); te pa težko zasnujemo kot izpeljave nekih podzavestnih procesov, saj za nas tvorijo pomen izključno v kontekstu naših oh tako človeških navad in predpostavk. (To pa še ne pomeni, da kot ljudje nismo del narave.)

Tako potovanje po različnih dvoranah oziroma »organih« vselej ostaja nekakšna dvojna igra: po eni strani nas igra posvoji in naturalizira kot (pasivne) akterje, po drugi pa nas umesti v nekakšno muzejsko pokrajino, v kateri se spontano vzpostavljajo kulturno specifične oblike medčloveške komunikacije (npr. sproščeno kramljanje med potovanjem po posameznih postajah). Čeprav se v tem postopoma izrisuje paralelizem med naravo in kulturo, pa se dve logiki uprizoritve, ki bi ju lahko imenovali vitalistična (nature) in kuratorska (culture), medsebojno pogosto zavirata, namesto da bi se dopolnjevali (natureculture). Med predstavo obiščemo štiri prostore, v katerih so postavljene instalacije, med katerimi dve (prva in tretja) razgaljata mikrokozmos človeškega telesa, dve (druga in četrta) pa sta namenjeni kontekstualizaciji naših zdravorazumskih prepričanj o telesu ter odnosu med človekom in naravo. Tudi v tej dvojnosti se svetlika določena nezmožnost odmišljanja naših oh tako človeških navad in predpostavk: poslušanju predavanja o vlogi bakterij v telesnih procesih denimo sledi (v drugem prostoru) poslušanje posnetega pogovora s poznavalcem staroverskih običajev, ki za razliko od modernih načinov bivanja vključujejo zavedanje globlje povezave med človekom in naravo. Vendar pa nas nazadnje ravno dozdevno poudarjanje temeljne drugačnosti starovercev pahne nazaj v dualizem med človekom in naravo, saj se zdi, da na staroverce zremo kot na kulturni produkt in ne kot na držo, ki jo lahko posvojimo tudi brez sledenja nekemu kulturno in zgodovinsko specifičnemu sistemu védenja.

Na prelomu med tretjim in četrtim delom zasledimo podoben kontrast med mikro- in makroperspektivo. V tretjem delu se udeležimo zabavne delavnice na temo uživanja kamnin (in gline), ki so ključni vir mineralov, vendar jih v naši kulturi napak razumemo kot zgolj naravne predmete, medtem ko hranilne snovi, ki jih vsebujejo, sintetiziramo v prehranske dodatke. Ti klasični potezi naše civilizacije, popredmetenje in outsourcanje, sta problematizirani implicitno in senzorično, skozi možnost pokušine mineralnih dobrot; vendar se že v naslednjem prostoru ponovno obrnemo k eksplicitni in razumski problematizaciji – tokrat klasičnih basni in živalskih zgodb, ki nas silijo v določen slog pripovedovanja, posledično pa v nereflektirano poustvarjanje (podobe) človekove nadvlade nad živalskim svetom.

Tako potovanje po različnih dvoranah oziroma »organih« vselej ostaja nekakšna dvojna igra: po eni strani nas igra posvoji in naturalizira kot (pasivne) akterje, po drugi pa nas umesti v nekakšno muzejsko pokrajino, v kateri se spontano vzpostavljajo kulturno specifične oblike medčloveške komunikacije.

Implikacija je jasna: kulturni produkti nas silijo v specifičen življenjski slog, a če do njih vzpostavimo kritično distanco, jih lahko prenovimo, s čimer odpremo vrata za predstavljanje drugačnih življenjskih slogov, ki so bolj spoštljivi do naravnega sveta, naše prve domovine. Vendar iz uprizoritve ni popolnoma jasno, kako lahko prilagodimo pripovedovanje zgodb, motivacija naših prednikov za pripovedovanje basni pa je dozdevno zvedena na kolonizacijo živalskega sveta. A popolnoma upravičeno se lahko vprašamo, ali ni vsakršno pripovedovanje nekakšna kulturna pretvorba (naravnega) sveta – je potemtakem naša edina možnost, da smo v naravi neposredno prisotni, da smo z živalmi prisotni iz oči v oči in iz srca v srce? Ali pa je rešitev v bolj dejstvenih pristopih k spoznavanju živalskega sveta? Vendar, spet: ali ni tudi v vsakem dejstvu prisotna neka poenostavitev? Lahko upravičeno trdimo, da so faktične poenostavitve boljše od antropomorfnih? In če je vsakršen kulturni produkt do neke mere tudi naravni produkt, zakaj določene kulturne produkte (npr. staroverstvo) poskušamo priklicati nazaj v obstoj, medtem ko druge zavračamo kot zablodo? Do te zablode je navsezadnje moralo nekako priti – zanima nas predvsem kako in na podlagi kakšnih (družbenih, verskih, ekonomskih) motivacij.

Potopitveno potovanje V podtalnicah telesa vsekakor doseže svoj temeljni namen: gledalca spodbudi k razmisleku o drugačnih načinih bivanja (kar dokazuje rafal vprašanj v zadnjem odstavku). Vendar polje razmisleka ostaja preširoko, formati posameznih prostorov/postaj/organov pa preveč heterogeni (kar je antonim holizmu organizma). Morda je to posledica dveh nasprotujočih si trendov v uprizarjanju ekoloških tematik: po eni strani ustvarjalci poskušajo zajeti komunikativno neposrednost naravnega sveta, po drugi pa poskušajo ljudi izobraziti o bolj trajnostnih načinih bivanja. Glede na zgodovinski razvoj filozofije narave to ni presenečenje, saj so se naturalistični mišljenjski slogi praviloma razvili v znanstveno, mistično ali skeptično smer. A redko so se razvili v vse smeri hkrati. Zdi se, da si predstava zada preveč: čeprav nam ponudi obilje informacij, prijetno druženje in še prijetnejšo pogostitev, je premalo odločna glede smeri, ki jo želi ubrati.

Uprizoritev je bila sicer še nekaj dni po premieri na voljo za ogled kot instalacija (tj. brez bakterijskih kuratork), kar pomeni, da smo si lahko posamezne prostore ogledali posamič in v poljubnem vrstnem redu. A vseeno se zdi, da bi bil lahko vsak izmed štirih delov razvit v svojo uprizoritev. Tako bi lahko ustvarjalci globlje razvili logiko vsakega izmed štirih dogodkov, hkrati pa ohranili logiko gledališkega dogodka, ki bi v obilje informacij vnesla dvoumnost in nas tako globlje angažirala. Lahko se denimo strinjamo s tem, da moramo otrokom pripovedovati drugačne pravljice o živalih in da so živalski vrtovi plod sistema, ki postaja vse bolj nevzdržen za složno bivanje vseh bitij tega sveta. A če naše spoznavne in zaznave navade niso postavljene na preizkušnjo, se zgolj stežka ugledamo kot dejavni akterji tega »novega« sveta. Učenje ima svojo limito, ki jo lahko preseže šele izkustvo, to pa je po definiciji dvoumno.

Kot zapisano v uvodu tega prispevka, je odnos med človekom in naravo zagonetna tematika, s katero so se gledališki ustvarjalci začeli globlje ukvarjati šele v zadnjih nekaj letih. Če na trend ekološke umetnosti pogledamo s širše perspektive, smo vsekakor nagnjeni k sprejetju heterogenosti v mišljenju, reprezentaciji in uprizarjanju narave. Vendar moramo hkrati ostati pozorni, da pri upiranju mistifikaciji pojma narave ne zapademo v preširoko pojmovanje. Refleksivna drža je dobra kot princip urejanja materiala, morda pa ne toliko kot izhodišče.