Hans Thies Lehmann v svoji razpravi o postdramskem gledališču zapiše, da lahko proliferacijo umeščanja gledališča zunaj klasičnega gledališkega prostora pojasnimo kot prostorski obrat, ki ga v sodobnih uprizoritvenih umetnostih zaznamo okoli leta 1980. V podobnem času zaznamo prostorski obrat tudi v humanistiki – sociologija prostora denimo takrat začne govoriti o prepletenosti fizičnega kraja z družbenim prostorom v povratno zanko, kjer se družbene razdalje vpisujejo v fizični kraj. Po teoriji biopolitike pa se oblastna razmerja vpisujejo v telo, ki prostor zavzema. Kako udobno se oseba torej počuti denimo na odprtem trgu, bo tako zaznati po tem, ali se giblje po njegovem robu ali zavzema njegovo sredino.

Interaktivno performativno potovanje Zunaj - potosled v produkciji Plesnega teatra Ljubljana in koprodukciji Društva ŠKUC, ki je premiero doživelo 28. julija ob zaprtju festivala Dobimo se pred Škucem, se z vprašanji socialnih razsežnosti, vpisanih v fizični kraj, sicer ne obremenjuje. Performativni dogodek je postavljen onkraj gledaliških zidov, a se v celoti ne zaveda razsežnosti izbranega prostora. Trasa, ki jo ob sprehodu pod vodstvom umetnice Barbare Kanc – izstopajoče odete v svetleč top (kostumografija Tina Pavlin) – prehodimo od Galerije Škuc na Gornjem trgu do Plesnega teatra Ljubljana na Prulah, je umeščena v kraj, ki mu turistični vodiči pravijo Stara Ljubljana, nepremičninski cenilci pa bi mu menda rekli »privlačna lokacija za dokapitalizacijo«; zaradi dviga najemnine pravkar izseljeni študent pa »center, v katerem se ne da več živeti«. Da se v prostoru ne počutimo deplasirani, se moramo v njem počutiti dobrodošli, kot da smo prav me tiste, ki nam je prostor namenjen in ga (sploh) lahko zasedemo. Dojemanje prostora je tako pogojeno z odnosi, politikami, denarjem ipd.

Ekipa potovanja Zunaj - potosled vse potujoče potopi v potovanje s celostnim nagovarjanjem naših čutov, pri čemer se zdi, da smo predvsem starejše tiste, ki do koreografskih predlogov postopamo zadržano, zaradi ozaveščenih začudenih pogledov naključnih mimoidočih. Za razliko od zaprte delavnice se dotično potovanje navsezadnje vrši na javnem prostoru, kjer se naključnim mimoidočim pač ne moremo izogniti. Ko pa naenkrat vendarle pademo noter, se zavemo, da je konkreten fizični kraj, po katerem potujemo, v bistvu obravnavan kot gledališki prostor, s čimer ta prostor za določen čas teži k heterotopičnemu. Po drugi strani pa arhitekturo prostora nezanemarljivo zamejujejo readymadi in urbana scenografija, v kateri so objekti, sledi, ki jih v njih sicer ne najdemo, naseljeni. Uprizoritev nas spodbuja k pozornemu gledanju, a se osredotoča prav na te nevsakdanje predmete, ki jih je sama postavila vanj. Lepilni trak, ki vijuga med granitnimi kockami Gornjega trga in zapoveduje naše cikcakajoče gibanje; trske, postavljene v simetrično kompozicijo; majhen gumijast hrošč, ki ga opazimo skozi papirnati tulec. Slednji je nemara najbolj simpatičen, če ga beremo kot morebitno referenco na reistično hojo Marka Pogačnika z izvezenim hroščem na zimskem plašču (okoli leta 1965), ki je prav tako tematizirala (ne)vsakdanje in zaznavo. Sledi, ki so jih v stvarnem kraju pustile generacije Ljubljančanov pred nami, pa se potosled ne dotika.

Vsakdanje gibanje, navdahnjeno z našo okolico, se začne prelivati v plesni korak, ki svoj vrhunec doživi na koncu, v zatemnjeni dvorani PTL-ja, v katerem smo bolj navajene gledati plesno predstavo. Tam Kanc principe, ki jih je pred našimi očmi na videz pobirala iz okolice, sintetizira v kratko koreografijo.

V čemer pa je potovanje uspešnejše, je simpatična predstavitev principov snovalnega gledališča. Povabljene smo, da tulec, ležeč sredi ceste, prislonimo ob oko ter skozenj pogledamo kakor skozi teleskop, uperjen v nebo. Na koncu papirnatega tulca je nalepljena prosojna koprena z narisano ptico v letu. Na nebu brez ptic si tako vizualiziramo ptico. Kanc nas nato povabi, da dvignemo roke in zajadramo po stari ulici. Med jadranjem začutimo veter in se zavrtimo. Vsakdanje gibanje, navdahnjeno z našo okolico, se začne prelivati v plesni korak, ki svoj vrhunec doživi na koncu, v zatemnjeni dvorani PTL-ja, v katerem smo bolj navajene gledati plesno predstavo. Tam Kanc principe, ki jih je pred našimi očmi na videz pobirala iz okolice, sintetizira v kratko koreografijo.

Sodobni ples, kot pregovorno najabstraktnejša oblika sodobnih uprizoritvenih umetnosti, za razpoznavanje pogosto abstraktnih gibov terja natančno pozornost, ki jo za najmlajše gledalke ustvarjalna ekipa (koncept in izvedba Kanc; dramaturgija in svetovanje Nika Arhar; avtorska glasba Samo Kutin) doseže z uglaševanjem. Slednje se vrši od začetka potosleda z opazovanjem okolice in koreografskimi predlogi ter povezovanjem prvih z drugimi. Ko tako končamo v Plesnem teatru Ljubljana, kjer v zatemnjeni dvorani gledamo plesalko in nas nič več ne bega multisenzorični overload mestnega vrveža, si plesalkine obrate, tek, dvige in sesedanja lahko razlagamo tudi kot telo, ki uprizarja posledice sledi, ki jih je v njem pustila hoja po mestu. Tako kot je tlakovan jašek za odtekanje meteorske vode lahko z malo domišljije postal potoček, njegov estuarij pa tolmun, ki smo ga kot takega zlahka videle, ko si je Kanc nadela plavutke in dihalno masko, tako tudi koreografija postane nekaj več, kot je sama. Domišljija z oprijemališči v deljeni doživeti izkušnji dobi proste roke.

Uspešnost uprizoritve z gledišča mlajše publike gre zagotovo pripisati ustvarjalnim delavnicam, ki jih je Kanc vodila med 17. in 22. junijem z Metodom Blejcem in Uno Rebić na Prulah. Delavnice so tematizirale opazovanje in spoznavanje okolice, najdene naravne materiale in prinesene materiale. Čeprav končni produkt prepleta tematike vseh treh delavnic, pa se zdi, da poudarja predvsem prinesene materiale v širšem pomenu, torej tiste predvidljive. Potosled se namreč opira zlasti na vnaprej postavljene točke, ki jih lahko kontrolira, namesto da bi se odprl ustvarjalnemu navdihu, ki ga dejansko podaja okolica, pri čemer bi vsak sodelujoči iz nje pobral svoje inspiracije. Napisano nemara še najbolj drži v navezavi na ploho, ki je za nekaj minut zamaknila začetek potovanja, saj kaplje vode niso bile vštete v naprej ustvarjeni produkt.