Že nekaj časa afirmacija trasha v ljubljanskih miljejih pomeni obliko kulturnega boja. Beseda trash je v intelektualno-boemskih pogovorih najbrž ena pogosteje uporabljenih. S pogostostjo uporabe pa se implicitni konsenz glede njenega pomena dodatno razpršuje in beseda počasi dobiva status praznega označevalca. Sam bom poskusil do njenega heterogenega pomenskega polja dospeti prek orisa praks, katerih sestavni del je.

Pri tem je zelo uporaben esej Trap, trash in teorija, ki ga je Jernej Kaluža objavil na Radiu Študent in portalu Proletter. V njem se, opirajoč se na subkulturo ameriškega trapa, opredeli kot pripadnik marginalizirane teoretske struje, ki ravno v svojem robnem, nerelevantnem položaju najde identiteto in užitek, podobno, kot se to dogaja v trap muziki. Ko te imajo za smeti, se s smetmi poistovetiš. In to je pravzaprav formula, ki lahko povzame celoto trash obravnavane trashy subkulture. Sestavljajo jo sposobni doktorandi brez akademskih perspektiv, lucidni novinarji brez medijev, prodorni umetniki brez platforme, strastni levičarji brez stranke. Navadno gre za mlade ljudi, rojene v drugi polovici 80. let. Položaje na akademiji, v medijih, umetniških platformah in strankah pa zasedajo nasledniki prejšnje generacije, ki je svoje otroke in druge bližnjike v postsocialistične kontekstu nepotistično razvrstila po njih. Pri tem je viden tudi veliko vsebinsko neskladje med »izgubljenim« delom generacije in tistim, ki je v obliki tranzicijsko uspešnih staršev in drugih bližnjikov zadel postsocialistični jackpot. Prvi so navadno kreativnejši in intelektualno precej suverenejši, kar je tudi logična posledica boja za status, pri katerem nekaj časa ni bilo jasno, da kompetence niso primarni dejavnik uspeha, drugim pa je bilo to najbrž ves čas samoumevno.

Identifikacija s trashem še ne pomeni trash kulture. Še vedno gre za ljudi, ki so pogosto zrasli v srednjerazrednih miljejih, v dokajšnjem udobju predkrizne ekonomske varnosti, ki je bila in je po tem bolj ali manj ogrožena. Privzetje trash kulture se vedno dogaja od zunaj, zahteva nekolikšno intelektualno distanco in meta raven vključevanja v esejistične ali umetniške prakse. Včasih se zgodi spoj z elementi čefurskih subkultur, kajti padli del srednjega razreda je v omenjenih sferah dočakal podobno izkušnjo nedostopnosti kot čefurji, ki pa v teh sferah navadno spet ne prihajajo iz globin največje blue collar kulturne devastiranosti, iz stanja tako imenovanega seljakluka.

Brez ironične distance subjekta ljubljanskega trasha ni. Vendar odnos ni izključno ironičen, ravno zaradi realno marginaliziranega položaja dotičnega subjekta ne. Z mazohističnim prevzemom trash identitete subjekti pridobijo avro underground skupnosti, možnosti transgresivnega obnašanja, ki se kaže v divjih zabavah, poslušanju t. i. slabe muzike in kršenju drugih estetskih norm, zasedanju underground placev na mapi Ljubljane, denimo Roga, bara Respect ali cenenih – nemalokrat sicer tudi premožnejših stanovanj v delavskih naseljih, kjer so afterpartiji. Trpljenje je treba vzeti nase, da bi se lahko znotraj njega razvila maščevalna poteza, ki pa je v celoti v simbolnem kapitalu. Subjekt ljubljanskega trasha z mazohističnim privzemom takšne mejne identitete nase v celoti veže simbolno legitimnost, si prisodi avtentičnost svojega početja in kaže, da je simbolni kapital mainstreama, ki se z njim slednji reproducira, lažen.

Vsaka sfera subjektov ljubljanskega trasha privzame svojo obliko kulturne reference ali prakse: doktorandi z Radia Študent denimo trap, leninisti, izrinjeni iz Združene levice, idealno konstrukcijo blue collar delavca, literati obskuren modernistični jezik in obenem žanrski imaginarij, publicisti svojevrsten retorično zaznamovan, stilistično zabeljen in intelektualiziran slog s poststrukturalističnimi konceptualizacijami. V zadnjem obdobju se je razvilo tudi akceleracionistično antiakademsko minigibanje, tu pa so še glasbeni akti, kot sta Buraza in Matter (“ti hotla si kič, jst sm ta kič”). Tako zajeto gibanje je seveda precej široko in diferencirano, kot gibanje ni nujno samoopredeljeno, niti se ne razume vedno kot trash – lahko pa rečemo, da ima dovolj skupnih potez, da ga tokrat lahko uvrstimo pod skupni imenovalec.

Zdi se, da je bil tandem Kitch tako predhodnik tega pojava, kot tudi, da je za njim nekoliko zapoznel. Obe točki lahko zajamemo z mejnikoma performansa Prisega in obravnavanega PopPartyja. Na prvem je bilo mogoče priti do nekaterih biografskih potez predstavnikov dua, ki je v Slovenijo prišel ob mileniju, si v Sloveniji vzpostavil “kariero” na teatrski off-sceni, dobil državljanstvo, se spoprijemal z nekaterimi tegobami balkanske tujskosti in podobno. Morda bi lahko rekli, da je Prisega, kljub temu da se časovno v veliki meri navezuje na preteklost, pravzaprav predstava o sedanjosti in prihodnosti: tisto, kar je bilo v njej deklarativno izrečeno, namreč sama biografija, je bilo ozadje slavljenja svojega položaja na neki sceni, ki obenem s svojimi nereflektiranimi orientalizmi (ki so do neke mere morda namerno nereflektirano avtoorientalistični tudi pri avtorjih) omogoča nekaj samouveljavitve na nekoliko državno sponzorirani alternativi skozi prispevek perspektive Drugega ter njegovih stereotipnih potez živahnosti, transgresivnosti, tako imenovane nezadržanosti, tudi barbarskosti. ^Prisega je pri večini obiskovalcev dosegla učinek sprostitve, navdušenja, energičnosti in določenega smisla. Odražala je optimizem.

Zdi se, da je učinek PopPartyja na iste obiskovalce nasproten. Neobveznost sestavitve performansa, ki je omogočal neudeležbo, nemožnost sedenja in splošno vzdušje na sceni so vzpostavili zamorjenost in spodbudili k pesimističnim pogovorom in razmišljanjem. Turbofolk Prisege je bil nekakšna muzika sedanjosti in prihodnosti, MTV in slovenski pop z začetka stoletja pa sta bila opomin generaciji na otroštvo, v katerem smo pričakovali lahko dostopne kariere, preskrbljenost in nadaljevanje konca zgodovine ter še nadaljnji neovirani razmah konzumerizma, zabave in spektakla, kar se je vse izjalovilo. Razlika med predstavama, ki je predvsem v njuni časovni usmerjenosti, se je risala prvenstveno skozi izbiro muzike. Implicitni pritisk arbitrarnega časovnega mejnika, kot je bilo bližajoče se novo leto, je mračno sliko sedanjosti še omračil. Izkoristili smo priložnost za neudeležbo in bili na predstavi prisotni sporadično ter ujeli le tu in tam kakšno wtf trashy plesno točko. To je bilo toliko lažje, ob formalnem dovoljenju, tudi zato, ker je bil scenarij dogajanja predvidljiv. Predvidljiv, kot se zdi tudi naša neobetavna prihodnost. Mazohizem, ki je omogočal avro avtentičnosti, je ostal zgolj mazohizem, sadizem pa se je sprevrnil v sadizem Kitcha nad nekaterimi obiskovalci. Dobili smo občutek, da trash obrat žre svoje lastne otroke.

Kljub temu da je temu obratu uspelo proizvesti medijske highlighte, se ni nič spremenilo, tudi zaradi primanjkljaja neposredne in ne samo kulturne akcije napada na institucije s stvarno analizo položaja in politično akcijo. Učinek zamorjenosti je izhajal iz lastnega neuspeha, bil je njegov simptom. Odraščanje generacije je sovpadlo s selitvijo Kitcha v Slovenijo. Ali je tu mogoče iskati biografske vzporednice in iz njih izpeljevati sociološka sovpadanja razočaranja, najbrž nima preveč smisla špekulirati. Zgodila se je preprosto antizabava, ki je imela opisane posledice. Ali je to znak umetniškega uspeha performansa ali ne, je prav tako večpomensko vprašanje. Če bi od Kitcha pričakovali potezo več, nekaj, kar bi nam pokazalo preboj iz stanja, dalo zagon zanj ali kaj podobnega, bi bili razočarani; če nam je z uničujočim trashy tempom pokazal resnico in simptome lastnega trasha, ki nas je spravil v mračno dispozicijo za neko odloženo katarzo, pa PopParty pomeni strukturno dodelan izdelek, ki dosega močan odziv in je kot tak suveren in kul performans.

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourednikujeta jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si/