Prastara je dvojnost, ki jo tehta človeško srce. Slediti idealu do samega praga kraljestva popolnosti in na njegovih krilih lebdeti mimo vsakdanjega – ali ideal zavrniti, se napotiti skozi življenje po zemskih poteh, pa naj prečkajo deroče vode, ostre vrhove in blatne ceste?

Trojica mladih ustvarjalk iz treh evropskih držav, Paulina Pia Rogač (Slovenija), Pepe Valíků (Češka) in Bente Van Huffelen (Nizozemska), pokuka v rajski vrt in prisluhne glasu paradiža. Odmev njegovega glasu je Vrt, kratko, a zgoščeno poetično besedilo, ki ga igralsko interpretirajo same avtorice v režiji Bora Ravbarja in dramaturgiji Anje Pirnat s podporo tonskega mojstra Urbana Grudna. Vrt nagovarja z glasom sester, ki poslušalcem kot sestra sestri zaupno predaja svoje vedenje o brezčasnih zakonih bivanja. Zvečine nam skrivnosti in modrosti posreduje sestra Paulina Pia Rogač, preostali dve, Pepe Valíků in Bente Van Huffelen, pa se v tok njenega predajanja vključita le dvakrat – obakrat vsaka v svojem jeziku, češčini in nizozemščini, kot mehko odzvanjanje besed in stavkov, izrečenih v slovenščini.

Dobrih deset minut trajajoča radijska igra je označena kot zvočni manifest, torej jo velja razumeti kot ustvarjalni kredo, umetniško podstat in smer, kakršno avtorice razbirajo in ubirajo v danem trenutku. Vrt bi prav lahko označili tudi kot zvočno poemo, saj besedno poetiko nadgrajujejo strukture izvirne avtorske glasbe, ki jo je stkal avtorski trio v sodelovanju z Ischom den Blankenom. Medtem ko sestra pričuje o pomladi, se vrt razpre z zvoki oponašanja čebel in ptic, kmalu pa zazveni tudi nežna, brezbesedna harmonija moških glasov, ki se ji zlagoma priključi jasen ženski glas. Zanosen nagovor pomladi se na polovici prelomi in v posameznika, ki se spogleduje s čudovito popolnostjo vrta, zaseje dvom. Si res želi omejene, vnaprej določene popolnosti in se je zanjo pripravljen odreči mogočnosti divje narave – pa četudi je sam le majhen delček nje in v njenih rokah mnogokrat skorajda ali povsem nemočen? V tem delu igre moške harmonije dopolni še nekoliko izrazitejša glasovna improvizacija ženskega glasu, ki se skuša izviti predvidljivosti. S petjem vztraja tudi, ko svetla sozvočja zamenjajo temnejši toni, prek katerih zazveni melodija ustne klaviature, njen glas pa se koti v pesem mlade volkulje.

Dobrih deset minut trajajoča radijska igra je označena kot zvočni manifest, torej jo velja razumeti kot ustvarjalni kredo, umetniško podstat in smer, kakršno avtorice razbirajo in ubirajo v danem trenutku. Vrt bi prav lahko označili tudi kot zvočno poemo, saj besedno poetiko nadgrajujejo strukture izvirne avtorske glasbe.«

Začetek in konec igre s piskanjem in »računalniškim glasom« (Anja Pirnat), ki niza podatke o temperaturi, vlažnosti, času ipd., ustvari nekaj nejasnosti. S pozornejšim poslušanjem lahko razločimo, da nas glas faktografsko seznanja s pomladanskim prebujanjem ženske, ki bo iz stanja hibernacije (morda mladeniške otopelosti?) stopila na vrt in se tam soočila z idealnim. Kontrast piskajočega hladu in tople nežnosti, s katero nas kmalu zatem pozdravijo sestre, sam po sebi ustvari učinek prehajanja svetov – v mitskem, simbolnem smislu. Sam uvod gre zvečine sicer povsem mimo poslušalca, saj ga na samem začetku obsuje s tujkami, kar škodi celostnemu razumevanju dela. Podobno potujitev (in hladen dežni tuš) doživi poslušalec tudi ob sklepu igre, ko ga spet objame mehanično piskanje in ostane sam ob grmenju neba s svojim tehtanjem poti življenja.

Ne glede na to, katero pot bodo v življenju izbirale mlade umetnice, ali bodo iz ptičje perspektive poročale o razgledih, kakršnih so deležni poletavi idealisti, ali pa bodo zakoreninjene iztegovale veje proti nebu in prisluškovale pripovedim vetra – jim na tem mestu, pred vrati paradiža, in še mokri od plohe zaželimo poguma za nove korake in uspešno dopolnjeno iniciacijo v razprostiranje lepote.