Zlahka si predstavljamo, da je kratki roman Magnusa Millsa Three to See the King, neke vrste filozofska prilika z enigmatičnim junakom sredi alegoričnega bivanjskega univerzuma vetrovne planjave, ustvarjalce lutkovne predstave Hiša iz pločevine (6+) pod režijskim vodstvom Jane Nunčič, ki so si gavzeli za izhodišče, pritegnil s fluidno odprtostjo, ki v neposrednosti osušene pisave, asketskega jezika in magičnega privlaka metafizičnih odmevov poraja obilo svobode v bralčevi imaginaciji. Prav tako je za lutkovno raziskovanje dobrodošlo, da dogajanja v romaneskni zgodbi ni veliko, kar omogoča potrebni čas in prostor za igranje z uprizoritvenimi sredstvi pri oblikovanju specifične podobe, atmosfere in učinka predstavljenega sveta. A hkrati se zdi izbrano Millsovo delo, namenjeno odraslim bralcem, velik izziv kot izhodišče uprizarjanja za otroško publiko, saj se kljub navidezni preprostosti literarne površine bistvo skriva v objektivno zamaknjenem zvenu pisave in v pomenskih podtonih med vrsticami (zarisanega čutnega sveta), prej v specifičnem stanju kot v dogajanju, kjer razpira kompleksnejše zagate osnovnih koordinat človekove osebne in družbene eksistence.    

Že samo s tem razlogom je razumljivo – v primerjavi z neposrednim uprizarjanjem – rahlejše razmerje med predstavo in literarnim delom. Pa vendar predstava poraja občutek, da so si ustvarjalci to razmerje že na začetku procesa poenostavili in se praktično naslonili na zgodbo romana, ki v konkretnem dogajalnem poteku niti ne odstopa od romaneskne, le da so jo skrajšali in se osredotočili na gradnjo uprizoritvenega jezika in razvoj pripovedi, vključno z besedilom, pod katero se podpisujejo »ustvarjalci predstave«.

Dogajanje, ki ga ob animaciji likov tudi z manipulacijo scene uravnavata in usmerjata Zala Ana Štiglic in Lovro Finžgar, postavljajo na manjši okrogli vrtljivi mizni površini, na kateri stoji pločevinasta hiša in kasneje mesto podobnih, a manjših hiš. Da je hiša, v katero se vseli glavni protagonist, izolirana od sveta, avtorica likovne podobe in scenografka Larisa Kazić nakaže tudi s postavitvijo sosednjih – oddaljenih – hiš na obod okrogle površine, ko jo izvajalca pravokotno zavrtita v vertikalno površino. Sklepamo lahko, da se ob izgubi samote, v prisotnosti drugih, protagonistov svet zamaje, tako rekoč postavi na glavo. O njem sicer ne izvemo veliko; rečeno je, da ne pozna (cilja) svoje poti in tako izgubljen na ta 'konec sveta' dobesedno pade od nikoder, vržen v praznino in pustoto kraja, a ker ostane, mu tu očitno ustreza, kmalu pa se mu – v prav tako zagonetni pojavitvi – pridruži še nekdanja prijateljica Maja.

Slamnik na njegovi glavi, preprosta hiša z orodjem ob zadnji steni, ki spominja na skedenj s kavbojskih rančev sredi pozabljenih prostranih dežel, kupčki prhkega polzečega se materiala, krogle redkega suhega rastlinja, zbitega in premetavajočega se v vetru, kot hiša velik kaktus in zvočna podoba v določenih izsekih (Luan Gonçalves) črpajo iz prepoznavnega imaginarija vesterna. Takšna poteza vizualne asociativnost je z določenih vidikov nenavadna – v povezavi z zgodbo, ob drugačnosti ideološkega konteksta, vprašljiva je tudi njena dostopnost gledalcem, ki jim je namenjena – deluje pa kot prostorsko označevanje, kjer se ustvari odtis surovega, človeku neprijaznega življenjskega okolja, ki ga zaznamujejo narava in vremenske okoliščine, kar si mora gledalec po še enem peščenem viharju s kar precej lastne interpretativne domišljije vzeti za razlog, da se protagonist odloči za odhod v mesto.     

Izhajati iz idejno tako kompleksne literarne predloge bi zahtevalo odločnejši premislek, verjetno tudi intenzivnejšo predelavo v oblikovanju lastne idejne zasnove.

Fokus ustvarjalne energije se usmerja predvsem na animacijsko – dogodkovno vitalnost, na dinamični in logični tok linearne uprizoritvene naracije, ki jo animatorja oblikujeta z namiznima lutkama natančneje izdelanih glavnih likov, prstnimi lutkami sosedov ter preprostimi in manjšimi človeškimi figurami prebivalcev mesta pa s scenskimi elementi, pripravljenimi za uporabo v ozadju prostora. Na ravni vsebine pa se dogajanje kaže v konstanti objektivnega, pozunanjenega plana, ki ponuja premalo indicev ali neustrezne namige za razumevanje protagonista in osnovne motivacije dogajanja. Da bi izpostavili protagonistovo izgubljenost, njegovo iskanje lastne poti in mesta v svetu kot osrednji protagonistov izziv in gonilo dogajanja, ustvarjalci v zgodbo vpeljejo kaktusov sok kot lokalni napitek, ob katerem protagonist dobi sporočilo, da se mu bo pot pokazala, ko se »nebo odpre, pesek dvigne in zmaj poleti«, kar se ob nevihti, peščenem viharju in preletu letala z napisom »mesto tvojih sanj« tudi zgodi. Vprašanje je, ali kaktusov sok kot posvečen ritual staroselcev in transformativni napitek za notranje uvide dejansko odpira referenčno polje svoje ciljne publike, a neizrazitost tega razodetja je tudi posledica šibkega zaobjetja protagonistovega doživljajskega ali miselnega sveta v nadaljevanju. Njegova izjava na začetku predstave, da ne ve, kam ga vodi pot, se ne ugnezdi samoumevno v ideji, da svojo pot tudi išče ali da jo – še vedno – išče. Nasprotno, kljub neugodnim razmeram kraja, kjer se naseli, predstava ustvarja vtis, da se je tu udobno ustalil, še posebej, ko se mu pridruži prijateljica in njun razigrani otroški odnos pospremi veselje ob bližini drugega. Vsi znaki, da bi moral drugam, naprej, »na boljše«, tako prihajajo kot zunanji vrivek, ki v dramaturški logiki dogajanja nima svoje paralele. Z umanjkanjem znaka, da je protagonist notranje dejansko še vedno na poti, na razpotju, predstava pravzaprav izgubi svoj osnovni problemski poriv. Dogajanje nas vodi naprej, a ne vemo, zakaj (dramaturg Domen Šuman).  

Predstava ponudi posamezne tematske nastavke – odmik od ljudi z vselitvijo v hišo sredi prazne planjave, dvoumni napis »mesto tvojih sanj« kot 'mesto', kjer protagonist že je, ali 'mesto' kot naselje in obljuba boljšega življenja – vendar jih ne razvije v okviru namenske idejne osredotočenosti. Če poznamo Millsov roman, sicer lahko razumemo tudi zadovoljujočo ustaljenost protagonista in vzgib za njegov odhod na podlagi spleta impulzov v okolici, vendar je to razumevanje vezano na širši kontekst, na dogajanje, ki je v predstavi izpuščeno, in motive, ki jih to izpostavi. Poleg tega pa se specifično nelagodje odloženosti, nestalnosti in negotovosti v romanu zarisuje v sami pisavi. Ogoljenosti uprizoritvenega dogajanja pa notranje napetosti in idejne usmerjenosti ne uspe izoblikovati. Izhajati iz idejno tako kompleksne literarne predloge bi zahtevalo odločnejši premislek, verjetno tudi intenzivnejšo predelavo v oblikovanju lastne idejne zasnove. Zgolj ob prevzemanju dogajalne niti in nekaterih strukturnih elementov, ki jo tvorijo, se ustali na stabilni premici dogajalnega procesa, ki postreže le s končnim poenostavljenim sporočilom, da je dom tam, kjer so naši bližnji. Učinek takšnega pristopa verjetno ni bil hoten, svoji ciljni publiki pa ponuja tudi manj kot bi lahko.