Na začetku je bil zvok. Raziskujoč, preiskujoč, preizkušajoč. Improviziran, a fokusiran. Trobentač, ki igra tudi na računalnik (Francesco Ivone), kitarista na električnih kitarah (Anton Lorenzutti, Tilen Kravos), bobnarja za baterijami, obogatenimi z dodatnimi inštrumenti in zvočili (Tomi Novak, Žiga Ipavec), ter basist (Rok Pavlin) – to je zasedba glasbenega kolektiva Grunt, ki je pod vodstvom Tomija Novaka soustvarila glasbo za BetON7. Eksperimentalno zvokovanje se postopoma formira v glasbo čvrstejših struktur, ko iz ust Maje Poljanec Nemec slišimo bajko o zlatem jelenu, ki je nekdaj prebival na pobočjih Jelenka, svete gore starovercev. Jelen, ki ga je obdajala avra svetosti, je padel zadet od ošabne človeške roke, v goro pa so izgrebli rano, ko so iz nje začeli dolbsti kamenje. Kamenje so začeli mleti v cement, cement mešati v beton – in graditi krasni industrializirani, minirani, zacementirani, betonski novi svet.

Idejno izhodišče ugledališčenega koncerta BetON7, ki je delo Kolektivnega gledališča Sakerdona Mihajloviča, Teatra na konfini in glasbenega kolektiva Grunt, je prav razmislek o preobrazbi sveta v zadnjem stoletju. Ta se je zgodila in utrdila z izgradnjo mestnih središč, za kar so bile sile in danosti narave izrabljene, njihova svetost pa spregledana in domala pozabljena. Ustvarjalci predstave, ki so z območjem Posočja ter Nove Gorice in Gorice tudi sami intimno povezani, so iskali sledove svetosti v prostorih urbanosti. Najdeno so zajeli v besedila in glasbo.

Najmočnejši in vseprevladujoči element dogodka je brez dvoma glasba. Ta se ne omejuje na en glasbeni slog ali izraz, temveč iz pesmi v pesem čuječe zasleduje sporočilo, ki ga želi z izbranim načinom melodično-ritmično utelesiti. Z glasbo zasedbe Grunt se odpravimo na ježo po divjini raznolikosti – od mehkejšega in tršega rocka pa do glasbe plesnega značaja, od elektronskih odmevov do raperske prostodušnosti ter od obredno-mantričnih glasbenih vzorcev do balkanskega melosa. Žanri se med seboj ne ločujejo, temveč prelivajo in oplajajo, da se plamen glasbe brez prestanka živo suče. Ogenj koncerta podžigajo tudi vizualne komponente – bujno svetlobno oblikovanje (oblikovalec svetlobe Matjaž Bajc), ki ga dopolnjuje video (oblikovalec videa Stojan Nemec, avtor likovne podobe Enej Gala) – ter oblikovanje zvoka (Matej Čelik). K bogastvu glasbenega izraza celotne skupine pa opazno doprinesejo tudi soli posameznih glasbenikov, npr. solo trobentača Francesca Ivoneja in močna glasovna prezenca Metke Knap, ki pa se zares vzpostavi in predstavi žal pozno, skoraj čisto na koncu (pesem Jelenk).

Najmočnejši in vseprevladujoči element dogodka je brez dvoma glasba. Ta se ne omejuje na en glasbeni slog ali izraz, temveč iz pesmi v pesem čuječe zasleduje sporočilo, ki ga želi z izbranim načinom melodično-ritmično utelesiti. Z glasbo zasedbe Grunt se odpravimo na ježo po divjini raznolikosti.

Besedila pesmi se ob premoči gostega glasbenega tkanja večkrat izgubijo – avtorji in pevski interpreti pesmi so (skoraj) vsi ustvarjalci BetON7 – če se besede dvignejo na površje, zvečine hitro zbledijo in se skrijejo za precej krepkejšo glasbeno plat. V tem pogledu je izjema pesem Enrico Toti, ki jo namesto odsotne soustvarjalke Elise Menon izpove Miha Nemec in je izrazito pripovednega značaja, besedilno prezentna pa je tudi njegova plesno zazibana Robinica ter Lasciapasare Maje Poljanec Nemec, katere del postane mantrično sporočilo (»Pojva pojva za naju, pojva pojva za ves ta svet / jate ptic odgrinjajo nam pot tam čez«).

Vendar pa se večja razpoka kot med besedili in glasbo kaže v načinu ugledališčenja koncerta (režiser Miha Nemec). Jasno je, da se ustvarjalci spogledujejo z obrednostjo, o čemer pričajo primitivne zoomorfne maske, ki si jih občasno nataknejo Miha Nemec, Maja Poljanec Nemec in Metka Knap (ki sicer nastopajo v pevskih in pripovedovalskih vlogah), ter spuščanje prodnikov Maje Poljanec Nemec v prostorno visoko vazo, ki prestoluje skoraj v samem središču odra kot nekakšna napoved vsake pesmi. Žal je raba maske, ki je lahko že sama po sebi močan element, nejasno motivirana in scela neizkoriščena, na videz obredno vračanje kamnov v naročje vode pa deluje kot prazna gesta in izzveni tehnično – kot nekakšen poskus dramaturgije, ki je sicer gledališkemu osmišljenju koncerta izrazito primanjkuje. Pevski in pripovedovalski trojček se v svojih nastopih večinoma ne zlije v eno z Gruntom. Kot da jih majhna privzdignjenost njihovega odrčka od glasbenega kolektiva oddvaja in jim določa drugačno pozicijo izreke: če po glasbenem kolektivu pljuska od strasti do igre, je tu prisotna nekakšna resnobnost, ki se kdaj nagne tudi k pridigarstvu. Vprašanja sproža tudi raba angleščine v prvih nekaj pesmih – in vprašanja sproža sam konec. Kolektiv se je že poklanjal ob aplavzu, ki je sledil pesmi Jelenk, občuteni kot vrhunec večera – nato pa so, kot bi se spomnili, da so eno pesem pozabili, pohiteli, da jo odigrajo – in pravi zaključek se je izmuznil in umanjkal, prejšnja gradacija pa razpršila.

Morda pa sta tako pavšalnost nizanja posameznih glasbeno-poetskih izpovedi kot odsotnost sklenitve dejanja zamišljena kot odmev današnjega betonsko vibrirajočega bivanja?

* Besedila pesmi, ki so nastale v sklopu projekta BetON7, so za branje dostopna na: http://www.tnk.si/beton7-besedila.