Z lutkotečno Malo čarovnico (3+), priredbo marionetne predstave Jožeta Pengova iz leta 1967, v Lutkovnem gledališču Ljubljana po Doktorju Faustu, Zvezdici Zaspanki, Sapramiški in Žogici Marogici nadaljujejo obnavljanje izbranih predstav, ki so zaznamovale slovensko lutkovno zgodovino. Vendar se ob bok ohranjanju kulturne dediščine postavlja ključno vprašanje, kako se te prilegajo današnjemu času in komunicirajo z zdajšnjimi gledalci. Mala čarovnica z drobnimi spremembami na več ravneh deluje odlično in preseže svoj izvorni čas.

Režiser posodobljene predstave Brane Vižintin zatemnitve med prizori nadomesti z uporabo tekočega traku (princip, udejanjen že pri Žogici Marogici) in z neprekinjenim spreminjanjem prizorišča ter dramaturgijo potovanja znotraj okvira marionetnega odra učvrsti tako dogajalno dinamiko kot dramaturško logiko dogodivščin, ob katerih protagonistka opravi enoletno preizkušnjo in postane dobra čarovnica. Zgodba Otfrieda Preußlerja v stiku pravljičnega in stvarnega vstopa v svet otroškega doživljanja z junakinjo, ki v neizmerni želji, da bi se udeležila čarovniškega plesa, prekrši pravilo ter se znajde pred izzivom, da svojo napako popravi in si prisluži dovoljenje za zabavo s starejšimi čarovnicami naslednje leto, da se torej nauči, kako biti in delovati v svetu – da odraste. Iskrivo jedro zgodbe je v razumevanju dobrega oziroma v razkoraku med »biti dober« in »biti dobra čarovnica«, kar vodi v odločen iztek nežnega prevrata in onemogočenja zlohotne oblasti ter mimogrede počasti samostojnost, pogum in samozavest mlade protagonistke. Pomembno je, da ob vsem tem predstava ne teži h kakršni koli vzgojnosti ali vrednostnemu poudarku, temveč se osredotoča na dogodivščine Male čarovnice, ki že v sami zasnovi pretehtano spletajo več motivnih, interpretativnih in pomenskih nastavkov brez enostavnih odgovorov, enoznačnih presoj in vsiljevanja »pravega« pogleda.

Morebitne moralne poante tako nadomesti uprizoritvena dinamika zgodbe, z vso resnostjo za njeno protagonistko, z razgibanostjo in nepredvidljivostjo dogajanja ter s številnimi duhovitimi in izvirnimi ustvarjalnimi izpeljavami, s katerimi sta ne nazadnje Malo čarovnico izvorno izoblikovala že režiser Pengov in oblikovalec lutk Slavko Hočevar, desetletje in pol tudi likovni vodja gledališča, posodobitev pa jim dodaja še nekaj lastnih (denimo norčavo komičen podaljšek plesa Male čarovnice na prepovedani zabavi). Hočevarjeva likovna zasnova lutk, čeprav oddaljena od današnjih trendov bolj izčiščenih in priljudnih figur, ohranja čar in premore izrazit karakter, še posebej pri malce razcapanih in grotesknih čarovnicah ali z aluzivnim človeškim čajnikom, s čimer prispeva k širšemu pogledu na spekter estetskih praks. Prav dobro pa se v posodobljeni različici obnese tudi glasba Marijana Vodopivca v priredbi Jožija Šaleja s pravljično-poetično melodijo ob spremljavi čarovniških urokov in z bolj divjimi toni sodobnega žura ob ponorelem divjanju čarovniških starešin, ki mu kljub manjšemu številu lutk ne manjka intenzivnosti.

Morebitne moralne poante tako nadomesti uprizoritvena dinamika zgodbe, z vso resnostjo za njeno protagonistko, z razgibanostjo in nepredvidljivostjo dogajanja ter s številnimi duhovitimi in izvirnimi ustvarjalnimi izpeljavami.

K učinkovanju celote bistveno pripomore še krovni režijski pogled oziroma odnos, s katerim predstava vodi Malo čarovnico skozi raznolike situacije in srečanja z nonšalantno držo in pozitivno naravnanostjo v naravni legi sprejemanja vseh likov in njihovih vedenj. Takšna usmerjenost je v osveženi predstavi še nekoliko izrazitejša, saj nekaj besedila prevzamejo dejanja sama, nekoliko skrajšana je že uvodna vpeljava zgodbe s pripovedovalcem (glas Primoža Pirnata), ki opis prepusti vizualni in animacijski govorici, poleg tega se kaže na ravni govora, s katerim animatorji (Aja Kobe, Matevž Müller, Ana Hribar, Jure Lajovic, Rok Kunaver, Boštjan Sever) oblikujejo značaj likov ali izustijo kakšno »pametovalno« repliko (krokar Abraksas Matevža Müllerja), in v tem duhu je blago, a z opaznimi učinki posodobljen tudi odnos med Malo čarovnico (Aja Kobe) in njenim sopotnikom krokarjem. V njegov kljun sicer Jera Ivanc, avtorica priredbe in dramaturginja, položi številne slovenske pregovore, vendar ta citatnost – še posebej v igrivi razgrnitvi časovnega trajanja med zimo in pomladjo – v veliki meri deluje kot hudomušna intervencija (ki še posebej zabava odrasle), skorajda zbadljiva gesta do enostavno plasiranih modrosti v nasprotju s kompleksnostjo izkušenj in doživetih spoznanj. Morda – če že vzporejamo izvorno in posodobljeno verzijo – nekoliko pogrešamo le zaključno čarovnijo z utemeljitvijo povezave med čarovnicami, ki to več niso, in kresnicami, ki v poletnih večerih okoli kresne noči iskrijo po travnikih.

Mala čarovnica je bila zadnja Pengovova uspešnica na odru takrat še Mestnega lutkovnega gledališča, v katerem je kot ustvarjalec, umetniški vodja in direktor s sodobno pravljično poetiko in zaupanjem v marioneto moderniziral slovensko lutkarstvo in gledališče popeljal v evropski kulturni prostor (med drugim je Malo čarovnico posnela televizija v Stuttgartu). Današnja Mala čarovnica je seveda daleč od sodobnih lutkovnih trendov, a obenem blizu magični moči gledališko-lutkovne pripovedi, in kot takšna se zlahka uvrsti ob bok kakovostnim (tudi v sodobnem času nastalim) klasičnim predstavam. Za to sta zaslužna tako izvirnik kot premišljen pristop pri vnašanju novih elementov v zoženem manevrskem prostoru. Ne nazadnje pa o občutljivem in predanem ravnanju s tradicijo priča celotna ekipa animatorjev in delavcev iz ozadja (lutkovni tehnolog Iztok Bobić in širša skupina za izdelavo replik lutk, scene in kostumov), zaradi katerih so čarovnice sploh lahko poletele kot marionete, ki so pomembno zaznamovale začetek in razvoj slovenskega lutkarstva, a so danes praktično izginile z lutkovnih odrov.