Igra temelji predvsem na glavni igralki Christiane Pasquier v liku Dobre gospe, ki je v prometni nesreči izgubila noge in moža. Prvi del predstave deluje kot monodrama z njenim nenehnim nergaškim govoričenjem. Ostala dva lika sta bolj v ozadju: Johanna, tiha služabnica in negovalka, in Boris, sedanji mož Dobre gospe in ostareli invalid brez nog, ki je mentalno in čustveno na ravni dveletnega otroka. V drugem delu nastopijo lutke – invalidni starčki, ki so prišli na Borisovo zabavo za rojstni dan. Lutke so narejene zelo realistično, npr. tudi ko lutka ne govori in ne odpira ust, mežika ali pa dela grimase – vsaka lutka pa izvaja svoje individualne gibe. Kljub temu je ta skulptura lutk – tako kot celotna predstava – izredno statična. Igra ne črpa iz emocij ali medčloveških odnosov. Vse tri »žive« osebe živijo svoje individualne zgodbe ena mimo druge, interakcije med njimi so posledice srečanj v prostoru in času in ne premorejo globlje motivacije ter vsebine. Liki se notranje ne razvijajo, gledalec pa dobi občutek večnega vračanja enakega.
Predstavo bi torej lahko označili za dramo absurda. Gledalec čaka na dogodek, ki se ne zgodi. Sicer naj bi bila zabava za Borisa tista, h kateri stremi dogajanje, a ta vsebinsko ne prinese ničesar novega. Hladno in rezko atmosfero nakazuje že sama scena, ki je v grobem sestavljena iz kovinske zadnje stene, kovinskih tal in kovinskih prosojnih zaves na sredini. V ozadju se vsake toliko časa vključi videoprojekcija: na začetku že prej posneti filmi iz tridesetih let prejšnjega stoletja, na koncu pa Johannino snemanje odrskega dogajanja v živo. Omeniti velja še kostumografijo, predvsem raznobarvno množico klobukov in rokavic, ki jih med svojim monologom pomerja Dobra gospa in pričajo o njenem bogastvu ter brezobzirnem razmetavanju z njim. Eden opaznejših elementov predstave je tudi tišina oziroma minimalna glasbena podlaga salonskega/nevpadljivega značaja, ki ustvarja posebno atmosfero, s katero režiser še dodatno poudarja izpraznjenost odrskega sveta.
Predstava je igrana v francoščini, tako da smo se morali tisti, ki smo nevešči tega jezika, zadovoljiti s slovenskimi nadnapisi. Posledično so nam oči stalno begale od dogajanja na odru k nadnapisom in nazaj. Nekje na sredini predstave je tehnika nadnapisov zatajila in gledalci smo bili nekaj minut prepuščeni na milost in nemilost hitremu in nepretrganemu toku francoščine, kar je pri nekaterih izzvalo glasno neodobravanje. Kljub temu da je predstava na sporedu v Sloveniji samo dvakrat in da je bila tokrat »slovenska premiera«, dvorana ni bila polna, a po dolgem aplavzu sodeč, je bila publika z videnim zadovoljna.
Thomas Bernhard: Zabava za Borisa (Une fęte pour Boris)
Theatre UBU, Cankarjev dom (19.12.2009)
Režija: Denis Marleau; video, koncept in scenografija: Stéphanie Jasmin in Denis Marleau; glasba: Nicolas Bernier in Jérôme Minière; izložbene lutke: Claude Rodrigue; kostumografija: Isabelle Larivière
Igrajo:
Christiane Pasquier
Guy Pion
Sébastien Dodge
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.