Zabava za Borisa, prvo dramsko delo Thomasa Bernharda (del njegovega opusa je slovensko gledališko občinstvo v lanski sezoni lahko spoznalo skozi uprizoritev Moč navade v režiji Januzsa Kice, ki je nastala v produkciji SNG Drama) – do tedaj si je ime ustvaril zlasti kot prozaist in tudi njegova prva gledališka dela so bila pri kritikih percipirana skozi tovrstno prizmo – je pot na naše odre našlo skozi gostujočo uprizoritev kanadskega gledališča Théâtre UBU. S skorajda brezdidaskaličnim, hermenevtično odprtim tekstom, ki pomembno postavlja na preizkušnjo režiserjevo suverenost, se je več kot uspešno spoprijel Denis Marleau.
Igra se začne s prikazom večnega vsakdanjika hendikepirane Dobre gospe (Christiane Pasquier) in njene pomočnice Johanne (Guy Pion in Sébastien Dodge). Repetitivnost, ki jo skozi prizore ponavljajočega se verbalnega sadizma in enako ponavljajočih se, brezpredmetnih nalog, ki jih Dobra gospa nalaga svoji strežnici, še poudarja glasba Nicolasa Bernierja, dokončno vzpostavi razmerje med njima. Na tem mestu velja omeniti domiselno režijsko odločitev za prikaz Johanninega večnega plezanja v groteskno veliko škatlo za klobuke, kjer s skrčenimi nepremičnimi nogami deluje hkrati kot antiteza in mehanični pripomoček svoje gospodarice. Njena mehaničnost se še bolj izrazi v nadaljevanju igre, ko si na ukaz Dobre gospe nadene prašičjo masko – kar je obenem tudi trenutek, ko se dokončno razosebi, saj od takrat do prihoda tretjega, še nižjega bitja od sebe (Dobra gospa je prav tako hendikepiranega soproga Borisa »kupila za naju, zase«) več ne komunicira verbalno - vrhunec pa doseže na Borisovi (Sébastien Dodge) rojstnodnevni zabavi, kjer nastopi zgolj kot otroška lutka.
Izjemno močne gledališke emocije vzbuja poleg tandema Pasquier – Pion tudi domiselna scenografsko – režijska odločitev, ki Borisove nekdanje sostanovalce iz doma za hendikepirane predstavi kot povezan, grotesken in neločljiv govoreči stroj, kjer so vse individualne razlike zgolj posledica pretirane domišljije čustveno, socialno in intelektualno podhranjenih nemočnih bitij. Uspešna tehnično-režijska inovacija je tudi uvedba sekundarnega medija, videoprojekcije. Ta prikazuje sanjani svet protagonistov, v katerem Dobra gospa pleše brez vozička, proseči glas pa ni cinično degradiran v nepomembni šum.
Zabavo za Borisa bi lahko brali tudi kot travestijo obstoječe reprezentacije razmerij moči v družbi. Dobra gospa, katere feminilnost poudarjajo nežni kostumografski in scenografski detajli, je nadrejena ne le neinvalidni Johanni – ki jo z omejevanjem stikov z moškimi simbolno pohablja v prisilno brezspolno bitje -, ampak tudi svojemu nemočnemu, napol bebavemu soprogu, ki mu (podobno kot kasneje Johanni) ne pripada niti lastni glas, ter s pomočjo svojega bogastva in vpliva tudi celotni skupnosti hendikepiranih. Hkrati pa privid njenega, do popolnosti in banalne smrti nadzorovanega sveta, ki mu kraljuje v kostumu kraljice, vzdrži le v okviru reprezentacije, nekakšne igre v igri, ki jo s prepoznanjem ogrozi že v opico oblečeni kaplan.
Thomas Bernhard: Zabava za Borisa
Prevod: Claude Porcell
Režija: Denis Marleau
Igrajo: Christiane Pasquier, Guy Pion, Sébastien Dodge
Koncept, video, scenografija: Stéphanie Jasmin,Denis Marleau
Video montaža, inscenacija: Pierre Laniel
Glasba: Nicolas Bernier, Jérôme Minière
Oblikovanje zvoka: Nancy Tobin
Oblikovanje luči: Marc Parent
Izložbene lutke, maske, gledališka lutka: Claude Rodrigue
Kostumografija: Isabelle Larivière
Pričeske, maska: Angelo Barsetti
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.