Vojna in mir je koprodukcija, nastala v sodelovanju SNG Drame Ljubljana, Mestnega gledališča ljubljanskega in Cankarjevega doma, v predstavi pa nastopa kar 25 igralcev, vsak od njih v več vlogah. Odlično igralsko zasedbo sestavljajo znana imena, saj se na odru zvrstijo praktično vsi pomembnejši slovenski igralci, od Bojana Emeršiča, Jerneja Šugmana in Marka Mandića pa do Mateja Puca, Borisa Ostana, Pie Zemljič in Janeza Škofa. Pravzaprav ni glavnega lika, čeprav morda še najbolj lahko spremljamo razvoj Nataše Rostove, ki so jo upodobile tri igralke (Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič, Jana Zupančič). Spremljamo tri aristokratske rodbine ter njihovo usodo v obdobju od miru do Napoleonovih napadov na Rusijo in nazaj.

Čeprav si je težko predstavljati tako številčno ekipo na odru, jim je uspel izjemen prikaz družbe tistega časa. Dogajanje bi bilo brez poznavanja romana Vojna in mir težko spremljati, saj režiser Silviu Purcărete ni niti poskušal slediti zgodbi, ki je fragmentarna in hitra, temveč je na odru izpostavil le podobe oziroma slike družbe v ravno pravšnji meri, da zadovolji zahtevnega gledalca in pelje dogajanje naprej. Priča smo večini pomembnih prizorov iz romana, ko se arhetipske situacije s pomočjo asociativne dramaturgije hitro menjajo ter zahtevajo popolno pozornost gledalca, da sploh utegne slediti.

Dogajanje je postavljeno na oder Gallusove dvorane, ki so jo dodobra izkoristili. Scenografija je gibljiva, glasba in svetloba sta čudovito usklajeni in prilagojeni igri. Na odru je po več različnih dogajalnih prostorov hkrati, ki jih igralci odlično povežejo. Poskrbljeno je tudi za prikaz drugačne razsežnosti velikih zgodovinskih osebnosti, kot sta Napoleon Bonaparte in car Aleksander, ki ju upodobijo velike lutke. Ključni rekviziti so omare. Skozi njih v salone vstopajo igralci, skozi omaro knjig pa se prebije tudi Janez Škof kot Tolstoj, ki v veliki večini drugega dela podaja dogajanje. Zgodba je tudi ciklična, saj se tako začne kot konča z ogledovanjem trupel in primerjave ruskih in francoskih vojakov. Morda me je pri celotni predstavi najbolj zmotila uporaba živega petelina, ki ga vržejo v zrak in nato med bučanjem glasbe in plesom igralcev lovijo z namenom, da ga spravijo z odra. Nesrečno žival je med predstavo ena izmed igralk celo pohodila in morala sem se vprašati, kako spada takšno početje z živaljo na oder predstave, nastale v našem času ter navsezadnje po delu Tolstoja, človeka, ki je bil znan kot globoko sočuten človek in vegetarijanec. Petelin v predstavi pravzaprav ni imel neke bistvene vloge, našla pa nisem niti smisla za tako nesmiselno ravnanje z njim.

Predstava je bila kljub vsemu veličastna. K temu je definitivno pripomogel Cankarjev dom kot odlično izbrano prizorišče, kjer so dodobra izkoristili zmožnost odra, luči in posebnih efektov, od megle pa do snega. Kot bistvo življenja je bila poudarjena ljubezen, vojna pa je prikazana kot največja tragedija. Prizori so nasmejali tudi povprečnega gledalca, še posebej je blestel Jernej Šugman praktično kot Mati Rusija, ko je ponosno paradiral po odru v veličastnem krilu. Čeprav verjamem, da je bilo toku zgodbe marsikomu težko slediti, je bila reakcija občinstva na koncu bučna in vihravo navdušena. 

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.