Skrčiti, minimalizirati roman tisoč petstotih strani in dogajalne dobe petnajstih let v tri ure, postaviti Moskvo na oder Gallusove dvorane v Cankarjevem domu in s približno petdesetimi vlogami prikazati več milijonsko rusko družbo v času Napoleona, pa očitno je. In, če moram o videnem skleniti en sam vtis, bi uporabila znan pregovor, katerega smo slišali tudi med predstavo: strup je v majhnih stekleničkah. No ne mislim Napoleona, ampak  »majhne Slovence«, ki so s premnogimi stvaritvami lahko tako veliki kot Rusi. Brez dvoma so to dokazali tudi izvajalci uprizoritve Vojna in mir.
 Za gledalca so od izvajalcev vsekakor najpomembnejši igralci, čeprav za njimi stojijo še številni drugi in imajo prav tako izjemno pomembno vlogo pri nastanku take mojstrovine. Izpostaviti gre režiserja, saj je prav on tisti, ki celotni umetnini da noto. Nedvomno je Purcărete izbral izvrstne igralce in vsak predstavlja izjemen, svojevrsten košček, iz katerega nastane popoln mozaik. Izpostavila bom le nekaj glavnih vlog, čeprav bi rada omenila prav vsakega posebej. Nataša Iljinišna Rostova, prva (Ajda Smrekar), mlada, perspektivna igralka, ki je v vlogi Nataše kot otroka oz. deklice, prepričala predvsem s svojo igrivostjo in lahkotnostjo. Povsem enak občutek je gledalcu dajala tudi Viktorija Bencik Emeršič z vlogo Nataše druge. Bencik Emeršičeva je čudovito uprizorila naivno Natašo, malo pa sem pogrešila uporniško Natašo v dobi odraščanja. Jana Zupančič je Natašo odigrala bolj tiho, bolno v dobi materinstva. Njeno žalost je dobro uprizorila z obrazno mimiko, držo in pomanjkanjem zgovornosti. Od moških predstavnikov gre vsekakor izpostaviti Pierra Kiriloviča Bezuhova (Matej Puc). Bil je popoln tako karakterno, kot tudi vizualno. Začetna omahovanja, kasnejša odločnost, uprizarjanje opijanja in pijanosti. Skratka, v vseh pogledih odličen in zares prepričljiv. Omenila bi še dva priznana igralca, Bojana Emeršiča in Jerneja Šugmana. Oba sta se namreč prikazala na odru v več vlogah in ne glede na to, kakšno vlogo sta imela, je bilo zaznati neverjetno sproščenost, kar jima zagotovo prinaša dolgoletna igralska kilometrina. Poseben vtis so pustili tudi trije Glasbeniki. Presenetili so z natančno usklajenostjo, tako z glasbo, kot tudi drug z drugim. Splošen vtis o igralski zasedbi je odličen. Gledalcu so dajali občutek profesionalnosti, usklajenosti, medsebojnega sodelovanja in tisto, kar je najpomembnejše: gledalec ni imel občutka, da je v dvorani, ampak da je med njimi, med rusko aristokratsko družbo na začetku devetnajstega stoletja.

Če se nekoliko oprem še na samo sceno in tehnično postavitev, moram reči, da je bilo precej stvari bistveno drugačnih, kot smo jih navajeni. Vse je bilo veliko večje. Ne le število igralcev in večji oder, ampak tudi sama razdelitev scen. Na odru je bilo hkrati postavljenih več scen (npr. domač dnevni prostor pri Rostovih in Bolkonskih). Izmenično so govorili eni, nato drugi. Za gledalca je bil to pravi izziv, saj je moral oči sprehajati od ene scene do druge, hkrati pa slediti dogodkom in jih med seboj povezovati.  Moteč element povsem tehnične narave je bil mikrofon, ki so si ga igralci podajali med seboj, a sklepam, da drugačne možnosti niso imeli. Izjemna poteza je bila Nataša v različnih življenjskih obdobjih, predvsem pa so naredili krasna prehajanja iz ene v drugo, tako da zamenjava ni bila očitna, ampak je stekla gladko. Nedvomno je režiser odlično vpeljal vlogo Jelene Vasiljevne Kuragine (Jana Zupančič). Odvzel ji je govor in ji nadel masko, s čimer  ji je dal pridih modernosti, hkrati pa je ta gesta odlično prikazala njen karakter in vlogo grofice. Dajala je občutek nedostopnosti, vzvišenosti, predvsem pa drugačnosti. Kar pa se tiče oblačil in šminke, bi izpostavila kožuhaste plašče in kučme, ki so resnično dajale pravi vtis Rusije in sibirskega mraza. Na splošno so bile obleke primerne za takratno družbo. Odličen scenski element je bil prikaz goreče Moskve, pozabiti pa ne gre niti padajočega snega.

Vtis o celotni predstavi bi bilo potrebno opisati širše, vendar pa, če na koncu na hitro strnem, lahko rečem le: »Mogočno, mogočno kot plemstvo.«

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.