Izjemno aktualno tematiko je točno tri leta po krstni uprizoritvi v Royal Court Theatru v Londonu na oder slovenske Drame postavil režiser Sebastijan Horvat. Družbenokritičen tekst, v svežem prevodu Tine Mahkota, na ciničen način izpostavlja problematiko družbenega položaja, svobode, aktivizma in globine sodobnega človeka. Tudi sicer Crimp v svojih dramah piše o tematikah anomalij sodobnega sveta, različnih oblikah nasilja in zlorabah, tako spolnih kot tudi medijskih in umetniških, in z gotovostjo lahko trdim, da so vse na takšen ali drugačen način prisotne tudi v drami V republiki sreče.
Drama s podnaslovom Razvedrilo v treh delih nam ponudi prav to, s cinizmom in sarkazmom prežeto uprizoritev, ki nikogar ne pusti ravnodušnega, saj se prav zaradi prisotnosti treh generacij na odru lažje poistovetimo z dramskimi liki.
Prvo dejanje Uničenje družine je dobesedna eksekucija naslova. Prizor se začne s priznanjem najmlajše najstniške hčerke Debbie (Lena Hribar), da je noseča. To postane povod za vso nadaljnje pričkanje med družinskimi člani. Ker smo najverjetneje prav vsi že doživeli božično večerjo, ki se sprevrže v vsestransko kreganje o nepomembnostih, ima prizor veliko elementov komičnega, čeprav na trenutke deluje tragično. Dinamika prizora se povsem spremeni, ko na družinsko večerjo nenapovedano prikoraka stric Bob (Aljaž Jovanović) in kasneje še njegova zaročenka Madeleine (Nataša Barbara Gračner). Tako se prvo dejanje spektakularno zaključi s padcem ogromne bele stene (scenografija Jürgen Kirner) in nas popelje v drugo dejanje z naslovom Pet temeljnih svobod posameznika. Temu primerno igralci spremenijo oder v popoln kaos. V tem prizoru igralci »izgubijo« osebnosti iz prejšnjega dejanja in postanejo stereotipi svoje starosti. Dramski liki nam skozi govor predstavijo po Crimpu pet temeljnih svobod posameznika, ki so ne glede na spol, starost ali družbeni položaj za vse enake. To se kaže tudi v povedanem tekstu, saj vsi igralci po delih interpretirajo isto besedilo in skupaj prehajajo od ene tematike k drugi brez prekinitev. V ozadju se na steno projicirajo »revolucionarne« parole, ki poleg teksta še dodatno postavljajo pod vprašaj današnji vsesplošni aktivizem. Stavki, kot so »Revolution is my boyfriend« ali pa »Dolgčas je kontrarevolucionaren« gledalca spominjajo na transparente z množičnih protestov, ki se vse pogosteje odvijajo povsod po svetu.
V tretjem dejanju se scena povsem spremeni. Pred nami se znajde veličasten, povsem bel prostor z belim klavirjem, ki zelo spominja na videospot za pacifistično pesem Imagine Johna Lennona. V zadnjem prizoru se na oder vrneta le stric Bob in Madeleine, tudi povsem odeta v belo. To dejanje ima naslov V republiki sreče. Spremljamo njun dialog, zdi se da ni prav nič drugačen kot v prvem dejanju, nekako se vrtita v krogih, ne prideta do nikakršnega zaključka. Sta v republiki sreče res srečna?
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.