Uprizoritev je na splošno pustila dober vtis, h kateremu je pripomogla predvsem tematika besedila, ki problematizira individualistični koncept sodobne družbe, kjer vsak njen član deluje kot posameznik, ki poskuša v ospredje postaviti svoje težave, težnje in potrebe, ki so največkrat povezane z materializmom in osebnimi užitki. Vse to pa se odvija znotraj pojma tradicionalno sestavljene družine. K pozitivnemu vtisu je prispevala tudi prepričljiva igra igralskega kolektiva in zanimiva izvedba. Igra vsebuje dokaj posrečene komične vložke (predvsem v prvem dejanju), zanimive glasbene vložke in celo rušenje zidu v stilu (in ob zvokih) znamenite britanske skupine Pink Floyd, ki je predstavljalo prehod iz prvega dejanja, ki še ima neko povezano zgodbo, v drugega, kjer se zgodba popolnoma izgubi, igralska celota pa na precej abstrakten način potisne v ospredje individuum, ki ga žene predvsem sla, upor, narcisoidnost, materializem in drugo, kar pač žene povprečnega sodobnega slehernika. Dejanje se z uničenjem vsega, kar se je znašlo na odru, konča s prizorom množične zabave z elektronsko glasbo, v katerem se kopica mladih statistk in statistov, pomanjkljivo oblečenih, divje in brezglavo zabava, kot da ne bi bilo naslednjega dne, ves razvrat pa spremlja pomenljivo besedilo: The future belongs to us; prihodnost pripada nam.

Med drugim in tretjim dejanjem je bil na vrsti kratek premor, med katerim so odrski delavci pripravili scenografijo za zadnji prizor oz. dejanje, ki je delovalo nekoliko čudno. Kot da bi se vse skupaj dogajalo v nekakšnih izjemno čudnih sanjah, ki na trenutke že spominjajo na moro.

Celotna uprizoritev je pustila dober vtis in se bo dotaknila bržkone večine gledalcev.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.