Vse so oblečene v enaka oblačila in ob nadaljnjem dogajanju spoznamo, da so to kuharice, ki lupijo krompir za vojake, vračajoče se s fronte. Sedijo vsaka ob svojem vedru in v ritmu opravljajo svoje delo. Predstavijo se preko svojih karakternih značilnosti, ki zaznamujejo in razvijajo njihov govor skozi celotno predstavo. Ves čas si skačejo v besedo in nam preko svojega razdrtega dialoga razkrivajo dogajanje.
Simona Semenič se je ponovno posvetila temi spolnih stereotipov in je tokrat za model vzela tri resnične zgodovinske osebe, njihovo usodo pa nam je predstavila preko fiktivne zgodbe.
Svojo dramo je posvetila trem ženskam, Sophiji Magdaleni Scholl (Anita Gregorec), Sofiji Lvovni Perovskajevi (Eva Jesenovec) ter Marie-Sophie Germain (Jette Ostan Verjup), ki pa jih ne druži samo isto ime, temveč tudi njihova usoda. Sofije so ženske, ki so bile pripravljene prestopiti meje družbenih norm in so spremenile smisel svojega bivanja, kar pa je izzvalo neodobravanje družbe ter posledično tudi smrtno obsodbo. Spremljamo jih v zadnjih trenutkih njihovega življenja, pred usmrtitvijo, ko preko delčkov njihovega monologa izvemo posamezne dogodke njihovega življenja. Ob vsem tem so v ozadju vedno prisotne kuharice, ki izražajo svoje opazke in s svojim posebnim govorom delujejo kot pripovedovalci.
Sama igra je dokaj pasivna, igralci uporabljajo malo gibov, igrajo s pomočjo govora, preko katerega izvemo tudi, kaj počnejo drugi. Prav tako minimalistični sta tudi scena in kostumografija, ki delujeta po načelu manj je več, kar gledalce prisili, da se osredotočijo na sporočilo oz. problem drame same.
Izpostavljeno je negativno dojemanje posameznic, ki si preko političnega udejstvovanja in izobraževanja želijo aktivnega sodelovanja v družbi. Najbolj zanimivo je dejstvo, da so Sofije najbolj negativno obravnavane prav s strani istega spola, ki se ne strinja z njihovimi dejanji, saj so, po mnenju kuharic, ženske na svetu samo zato, da rojevajo in tako nadaljujejo našo vrsto. Tako kot kuharice same, Sofije ne bi smele preveč razmišljati, to namreč prinese same težave, in bi morale preprosto izpolnjevati naloge, ki jih je zanje določila družba. V nasprotju z njimi pa so predstavniki moškega spola, soldati, glede tega precej neopredeljeni, saj svojo pozornost namenjajo zgolj sledenju ukazov in kosilu.
Kuharice z nenehnim vmešavanjem v dogajanje tako vedno znova izražajo, da jim je jasno, kaj je njihovo delo in cilj obstoja, to je olupiti čim več krompirja in tako nahraniti vojake. Na tak način so predstavljene kot nekakšna gonilna sila, nujen pripomoček za obstoj, ne samo s strani vojakov, temveč tudi ostale populacije. Njihov svet je predstavljen preko številk, kilogramov krompirja ali števila vojakov. Vedno znova se sprašujejo, koliko vojakov bo prišlo in koliko kilogramov krompirja morajo zanje še olupiti. Ne glede na to kaj se okrog njih dogaja, je njihovo mesto za vedri krompirja, vsak dan od začetka pa do konca sveta.
Na trenutke je bilo uprizoritvi zaradi medsebojnega prekinjanja govora dramskih oseb in statičnosti težko slediti, vendar sem se kot gledalka prav zato začela spraševati o različnih replikah in dejanjih, ki so se zgodili. Presenetila me je močna vloga kuharic, saj sem si predstavljala, da bodo večjo vlogo imele Sofije, ki jim je dramsko delo tudi posvečeno. Čeprav je v določenih pogledih uprizoritev nenavadna, to gledalca še dodatno spodbudi k razmišljanju in lahko samo rečemo, da je Simona Semenič ponovno navdušila.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.