Na odru srečamo skupino sedmih kuharic, ki so si po izgledu precej podobne, ločijo jih le njihovi karakterji; in štiri soldate, bolje rečeno eksekutorje, ki so zadolženi za eliminiranje nevarnih posameznic; štirih sofij. Te so v nasprotju z ostalimi liki nekoliko bolj določene; prevzemajo imena realnih zgodovinskih oseb, katerih delovanje je bilo političnemu sistemu »nevarno«, zato so jih »odstranili«.

Kuharice predstavlja sedem zgovornih žensk, ki nosijo nenavadna imena: ta nergava, ta debela, ta dolgocajtna, ta pedantna ..., ta imena jih določajo le toliko, kolikor so si osebnostno različne, njihov vsakdanjik pa je enak; sedijo v polkrogu in lupijo krompir, da bi lahko nahranile vojsko, ob tem pa komentirajo dogajanje v neposredni bližini, kjer soldati izvajajo eksekucije.

Soldati so navidez brezčutni in naveličani svoje službe, vsakdanjik ubijanja pa jih pripelje do te mere, da ob obtoženi sofiji raje komentirajo in modrujejo o luknjah v zakonu, kot da bi ji namenili še nekaj spodbudnih besed. 

Tri sofije se navezujejo na tri resnične zgodovinske osebe in so, po mojem mnenju, edini liki na odru, ki v sebi nosijo življenjski cilj in vedo, kaj so v življenju želele doseči, a jih je ustavila sovražnikova roka. Prva predstavlja Sophio Magdaleno Scholl, članico odporniškega gibanja proti nacizmu, ki je bila obsojena na smrt zaradi izdaje domovine in leta 1943 usmrčena z giljotino. Druga predstavlja Sofijo Lvovno Perovskajevo, ki je sodelovala pri atentatu na carja Aleksandra II., ter bila leta 1881 kot prva Rusinja obtožena in obešena zaradi političnega aktivizma. Tretja pa je Marie-Sophie Germain, ki je bila matematičarka, fizičarka in filozofinja, rojena 1776 v Parizu, in kot ženska ni mogla uresničiti svoje kariere, umrla pa je za rakom dojk. Njihova življenja so v očeh kuharic in soldatov ničvredna; so pač tri ženske, ki so se obnašale neprimerno in se drzno zoperstavljale režimu, le-ta pa jih mora odstraniti. A vendar ob tragični smrti treh sofij pomislimo na vse nesmiselne smrti, ki so se zgodile v teku zgodovine.

Pomembno vlogo v predstavi imajo didaskalije, ki so del replik dramskih oseb. S tem se predstava nagiba k narativnosti in pred gledalca postavlja razbijanje fikcijskosti. Komentirano dogajanje torej pred gledalca pripelje tisto, kar bi se moralo zgoditi, a se pred njegovimi očmi ne zgodi (in tako pušča prazna mesta, ki jih igralec zapolni sam s svojo domišljijo).

Nekaj besed bi rada namenila tudi kostumom, saj imajo zame pomenljivo vlogo pri interpretaciji same predstave. Vseh sedem kuharic je oblečenih enako, imajo nenavadne bele obleke in črne čeveljce. So karakterno povsem neopredeljene. Vsi soldati so oblečeni povsem enako in nimajo imen, so le številke, povsem razosebljeni. Pomenljive pa so obleke sofij. Vsaka ima neko specifiko, ki jo loči od druge. Dve sta oblečeni na videz enako, a je ena od njiju bosa. Tretja pa je povsem drugačna – oblečena je v poročno obleko. So torej nekaj posebnega. Edine imajo specifiko, na katero ne gre pozabiti. Pomen vidim v povezavi s človekom, katerimkoli, vsak je namreč nekaj enkratnega, posebnega in zato nezamenljivega. Vsak je »oblečen ali obut drugače,« a to nas loči od ostalih »sofij«. To enkratnost pa nam vojna vzame. Smrt je obratno sorazmerna s krompirjem. Več kot bo smrti, manj bodo kuharice imele dela.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.