V prvem delu predstave na odru spremljamo dialog med Savo in Tatjano. Sava, ki ga uprizori Jaka Lah, in Tatjana, igra jo Tanja Dimitrievska, v dnevni sobi čakata prihod Ljonje, ki ga upodobi Jožef Ropoša. Čakanje merita v peščenih urah, pri tem pa zbirata kazenske točke za igro, katere namen gledalcem ni nikoli pojasnjen. Ko zbereta preko dvesto kazenskih točk, dialog postane intimen, veliko vlogo pri tem ima tudi količina popitega alkohola. Tatjana in Sava vodita nepovezan dialog, preskakujeta s teme na temo, prisotna je pristna fizična privlačnost, Sava namreč poskuša zapeljati Tatjano. Ona mu razkrije svojo opazovalno metodo, ki jo uporablja pri slikanju, in s tem tudi travme iz otroštva, ampak Sava ni zmožen dojeti njenih besed, zanima ga le njeno telo. Tatjana se na odru pojavi oblečena v kokoš, sleče se do golega ter ponudi Savi priložnost, ki jo že tako dolgo čaka. Vendar Sava zataji, sedi na stolu in ne more premakniti niti roke. Zmoti ju Ljonja, ki se pijan vrne domov. V drugem delu ima torej večjo vlogo tudi Ljonja, strastni ptičeslovec, ki skupaj s Tatjano vodi igro, ki Savi ostaja skrivnost. Dogajanje niha med stanji lucidnosti in treznosti. Ljonja in Tatjana tako tvorita nerazumni par, ki terapevtsko deluje na Savo, česar pa se Sava zave šele v sklepnem monologu. 

Dogajanje je postavljeno v neokusno opremljeno dnevno sobo. Velik del leve stene zavzemajo nagačeni ptiči, veselje in ponos Ljonje. Na stropu visi veliko rusko letalo. Desni del dnevne sobe pripada Tatjani, na steni so obešena tihožitja, tam je tudi slikarsko stojalo. V ozadju je okno, na nebu svetijo zvezde, dogajanje torej poteka ponoči. Sava in Ljonja sta oblečena preprosto, Sava v živahne barve, pri Ljonji prevladuje črnina. Tatjanina oprava je zelo izzivalna, večino časa nosi oprijeto prosojno obleko, ki jo na koncu prvega dela zamenja bogat, dramatičen kostum kokoši. Postavitev ter kostumi torej delujejo na gledalca nasprotujoče, na eni strani sobe so temne nagačene živali, nasprotujejo jim tihožitja živih barv, preprosti opravi moških nasprotuje Tatjanina izzivalna obleka. Temu se pridruži tudi svetloba, saj luč igralce enkrat neposredno osvetljuje, drugič jih pušča v senci. 

Intimnosti dnevne sobe se priključi intimnost Male scene MGL, kjer te tudi sedež v zadnji vrsti ne odvrne od tega, da bi se vživel v predstavo in igro, v kateri se znajde Sava. Grotesknost ptičev in ujetost Save v tem lucidnem prostoru. Ker dogajanje ni povsem razložljivo, te prikuje na sedež, kjer z odprtimi usti čakaš razplet igre. 

Čeprav je konec igre povsem jasen – Sava se iz obupa vrže skozi okno in tako konča svoje fizično življenje – se ob izhodu iz dvorane vseeno sprašuješ o smislu takega zaključka. Sta Tatjana in Ljonja Savo res spravila v tako nemogoč položaj, iz katerega je bil edini možen izhod skok skozi okno? Povsem mogoče namreč je, da je njuna igra na Savo vplivala terapevtsko, skok skozi okno pa tako lahko predstavlja notranje očiščenje in duševno svobodo.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.